Emanuel Abbühl, oboa
Mate Bekavac, klarinet
Gordan Nikolić, violina
Nicolas Bône, viola
Zoran Marković, kontrabas

petek, 7. oktober 2005, ob 20.15
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

»Glasba je res slikarstvo življenja, toda prečiščenega življenja. Njeni spevi, v katerih se odsvitajo duše, naj dušo očarajo, ne da bi ranili telo, ne da bi žalili uho. Glasba je harmoničen izraz življenja.« (R. Rolland: Mozart v svojih pismih).
S 'Chamber Orchestra of Europe' pod vodstvom Marca Minkowskega se čez tri mesece s silvestrskim ter novoletnim koncertom v veliki festivalski dvorani v Salzburgu začenja veliko praznovanje 250-letnice rojstva Wolfganga Amadeusa Mozarta. Mozartovo leto želimo počastiti tudi mi. V jubilejno sezono vas vabimo z eno od mnogih lepih misli, ki so nastale ob glasbi tega salzburškega genija; z uvodno skladbo otvoritvenega abonmajskega koncerta se pet izvrstnih glasbenikov z vseh vetrov poklanja Mozartovi očarljivi zvočnosti, genialni intuiciji, nezmotljivemu okusu, dovršenemu tehničnemu mojstrstvu in izrednemu daru, da vselej zna povedati pravo stvar v pravem trenutku.
Vse, kar so o Mozartu strokovno in pogosto tudi navdihnjeno napisali na deset tisočih straneh v literaturi, pa vendar zbledi pred resničnostjo njegove umetnosti. Živeti slabih šestintrideset let in ustvariti 626 registriranih del, med njimi 20 oper in oratorijev, med katerimi sodijo nekatera dela k največjim vseh časov, 53 simfonij, 32 godalnih kvartetov in kvartetov s pihali, 50 instrumentalnih koncertov, še več sonat za različna glasbila, na ducate divertimentov, 15 maš, pesmi, komorno glasbo za vse mogoče kombinacije, na vsakem področju pa vrhunske dosežke, ki kljubujejo neizprosnemu izboru stoletij – tega v resnici ni več mogoče racionalno pojasniti.
Kvartet v F-duru, KV 370, je nastal leta 1781, ko je Mozart ustvarjal Idomeneo. Delo je kopija Kvarteta s flavto v D-duru, vendar na višjem umetniškem in duhovnem nivoju. Je izrazito koncertantna skladba. Zaključni stavek prinaša nekaj, kar pri Mozartovi glasbi srečamo zelo redko: medtem ko tri godala igrajo »brezbrižno« v 6/8 taktu, igra oboa kantileno in figuracije v 4/4, da bi se nato kar najbolj naravno vrnila v glavni tok. To je resnično pravo remek delo, ki je po svoji kombinaciji koncertantnih in komornih elementov lahko primerljivo samo še z enim Mozartovim delom - s Kvintetom za klarinet in godala.
Ludwig van Beethoven, človek z najvišjo svobodo duha, pesnik v tonih, močnejši in sugestivnejši kakor njegovi predhodniki in nasledniki je bil predvsem instrumentalni mislec 'svetovnega jezika'. Njegova vitalna, humana glasbena govorica ima nadčasovno in nadnacionalno veljavo. A vendar je bil Beethoven klasik v smislu usklajenosti oblike in vsebine.
»… Oblika, to pravo bistvo Beethovna, ta živost njegovih velikih uvodnih allegrov, ti dovršeni scherzi, tisti nenehno naraščajoči, z novim poletom …«.
»… Beethoven je kršil vsa pravila in ob tem ustvaril dela, ki nam ob njih pravem tonskem zaporedju zastaja dih. Pravo zaporedje – to je tista prava beseda! Če dobite občutek, da je vsaka nota, ki sledi prejšnji, na tistem mestu in v tisti zvezi edino prava, potem šele znate poslušati Beethovna. Melodije, fuge, ritme – pustite to za Čajkovske, Hindemithe in Ravele! Naš mož, Beethoven, ima prave vrednote, darove nebes, ima moč, da na koncu veste: nekaj je vendar na svetu pravilno. Nekaj vendar velja, se stanovitvno ravna po svoji postavi; nekaj, čemur lahko zaupamo in kar nas nikoli ne izda.«. ( L. Bernstein: Srečne ure ob glasbi).
Sergej Prokofjev je bil poln porednega humorja in je očitno užival, kadar je občinstvo s svojo glasbo šokiral. V predrevolucijskih letih je bil enfant terrible ruske glasbe in njegove skladbe so parale ušesa poslušalcev navajenih spevne in romantične glasbe avtorjev z začetka 20. stoletja. Mladi Prokofjev – avantgardist je nase opozoril s klavirskimi skladbami, Sarkazmi in divjo Skitsko suito, slavo pa je dosegel z opero Zaljubljen v tri oranže. Avtor znamenite Klasične simfonije (v kateri je nove zamisli združil s starimi vzorci), baletov Romeo in Julija, Pepelka, melodične otroške pravljice Peter in volk, opere Vojna in mir, glasbe za film Aleksander Nevski in avtor bleščeče obdelanih instrumentalnih koncertov pa je vendar vedno težil k poenostavljanju, k utrjeni tonalnosti in komunikaciji s poslušalcem. V svojih delih je iskal nove melodije, ki bi bile 'takoj razumljive in pri tem originalne': »…Ljubim melodijo, imam jo za najpomembnejši element v glasbi in dolga leta sem obdeloval svoja dela, da bi izboljšal njihovo kvaliteto. Za skladatelja je najtežja naloga najti melodijo, ki je takoj razumljiva poslušalcu, tudi če ni strokovno podkovan, in je pri tem originalna. Tu mu grozi vrsta nevarnosti; lahko ga zapelje v trivialnost ali banalnost ali pa ponovi, kar je bilo že ustvarjeno…«. (Besede skladateljev od Mozarta do Gershwina).

Aldo Kumar (20. oktober 1954, Otalež na Cerkljanskem) je študiral kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo, izpopolnjeval pa se je na Poljskem. Njegov skladateljski opus obsega zborovsko, solistično, komorno, vokalno-instrumentalno, scensko in filmsko glasbo.
Istrska suita je bila napisana leta 1986 za godalni orkester. Od vseh Kumarjevih skladb je to delo doživelo največ izvedb. Na pobudo Kvinteta E. Abbühl, M. Bekavac, G. Nikolić, N. Bône in Z. Marković je skladatelj suito priredil za oboo, klarinet, violino, violo in kontrabas.
»… Istra – kot ljubezenski klic k zvoku – se v Kumarjevi glasbi ne pojavlja kot neposredna tonska analogija ali citat, ampak kot posvečeni dotik, ki je duhovna naklonjenost in čutna ubranost. Zbližanje duhovnega in čutnega postavlja Kumarjeva glasba pred nas nenasilno, deško navihano, dekliško zapeljivo, moško vzvišeno, materinsko zapeljivo. Že dolgo nisem poslušal glasbe, ki bi bila tako odkrita v svoji zvedavosti in tako zvedava v svoji odkritosti. Nobenega patosa, tudi v najbolj dramatičnih trenutkih, pač pa veselje do užitka, užitek v veselju, naj zveni ta svet, naj zveni človeška izkušnja, ki ji je ime Istra, historia, historija, spomin in prihodnost umetniške ustvarjalnosti.« (M. Dekleva)

Emanuel Abbühl (rojen v Berlinu) je študiral pri priznanih profesorjih kot so André Lardrot, Heinz Holliger in Maurice Bourgue v Baslu, Freiburgu in Parizu. Že med študijem je prejel več prestižnih nagrad in kot solist sodeloval s številnimi orkestri v Švici, Italiji in Nemčiji. Je gostujoči docent na Visoki glasbeni šoli v Karlsruheju in redni profesor na številnih poletnih šolah in akademijah (Royal Accademy London, Univerza v Mexico City, Art Center v Seulu …).

Mate Bekavac (1977) je z odliko diplomiral na Visoki šoli za glasbo v Gradcu v razredu prof. Bele Kovacsa, leto pozneje pa je na Visoki šoli za glasbo »Mozarteum« v Salzbrugu v razredu prof. Aloisa Brandhoferja in že pri devetnajstih letih pridobil naziv magister umetnosti. Je dobitnik številnih prvih nagrad na mednarodnih tekmovanjih v Lizboni, Sevilli in Beogradu. Leta 2004 je za koncertne dosežke prejel nagrado Prešernovega sklada.

Goran Nikolić (1968) je študiral violino pri svetovno znanem mojstru, violinistu in dirigentu J. J. Kantorowu. Leta 1996 je za dve leti postal prvi violinist Komornega orkestra iz Lozane, nato je odšel v London. Postal je koncertni mojster znamenitega Londonskega simfoničnega orkestra, kjer deluje še danes. Je dobitnik najprestižnejših mednarodnih priznanj z violinskih tekmovanj. Igra na violino Lorenta Storionija iz leta 1776.

Nicolas Bône se je med drugim izpopolnjeval na znameniti Banff School of fine Arts v Kanadi. Veliko nastopa na evropskih festivalih z ansamblom Gaudier Ensemble, ki ga sestavljajo solisti Evropskega komornega orkestra. Je vsestranski komorni glasbenik in solo violist Francoskega nacionalnega orkestra, od leta 2001 tudi prvi violist znamenitega Chamber Orchestra of Europe.

Zoran Marković se je po diplomi na Akademiji za glasbo v Podgorici in magisteriju na Fakulteti za glasbene umetnosti v Beogradu izpopolnjeval pri uglednih pedagogih v Benetkah, Cremoni, Münchnu in Salzburgu. V letih 1990 do 2004 je bil vodja kontrabasistov v orkestru Slovenske filharmonije, od januarja 2004 je redno zaposlen kot docent na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot član Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije je bil nagrajenec Prešernovega sklada za leto 1999. Uspešno koncertira doma in v tujini.

Program:
Wolfgang Amadeus Mozart (1756 – 1791): Kvartet v F-duru za oboo, violino, violo in kontrabas, KV 370
    Allegro
    Adagio
    Rondeau: Allegro

Ludvig van Beethoven (1770 – 1827): Trio v c-molu, op. 9 št. 3 Allegro con spirito
    Adagio con espressione
    Scherzo. Allegro molto e vivace
    Finale: Presto

............

Sergej Prokofjev (1891 – 1953): Kvintet v g-molu za oboo, klarinet, violino, violo in kontrabas, op. 39
    Tema con variazioni
    Andante energico
    Allegro sostenuto, ma con brio
    Adagio pesante
    Allegro precipitato, ma non troppo presto
    Andantino

Aldo Kumar (1954): Istrska suita