»Slavne rapsodije«
Ruben Dalibaltayan, klavir, Armenija
Julia Gubaidullina, klavir, Moldavija

ponedeljek, 6. februar 2006, ob 20.15
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Armenski pianist Ruben Dalibaltayan in moldavska pianistka Julia Gubaidullina nam s svojim programom ponujata tehten izbor skladb, ki predstavljajo najpomembnejše stopnje v razvoju posebne karakterne skladbe - rapsodije, od 18. - 19. stoletja vokalne ali (predvsem) instrumentalne skladbe v prosti obliki, pogosto z uporabo ljudskih napevov. Prvi skladatelj rapsodije je bil verjetno V. J. Tomášek, ki je vanjo uvedel tudi narodno motiviko. Trdnejšo obliko so dali rapsodiji najprej skladatelji 19. stoletja, zlasti Franz Liszt z madžarskimi ljudskimi napevi, ki jih je združil v dveh delih (Lassan – Friska) ter Johannes Brahms. Slednji je za rapsodijo uporabljal veliko tridelno obliko, tematska invencija pa je ustrezala rapsodičnemu značaju in je bila skoraj pripovedno-baladna, vendar brez naslonitve na ljudsko motiviko. V 20. stoletju je po vzoru Liszta, a v popolnoma novem slogu, zložil dve rapsodiji Bela Bartók. Znane rapsodije s folklornimi elementi so tudi še Slovanske rapsodije Antonina Dvořáka, romunske rapsodije Georgesa Enesca, židovska rapsodija Ernesta Blocha, medtem ko je Rapsodija v modrem Georgesa Gershwina komponirana z elementi jazza. Poseben primer je Brahmsova Rapsodija za alt in zbor z orkestrom (po obliki kantata).

O klavirski glasbi Johannesa Brahmsa je James Gibbons Huneker napisal: »Brahms ima svojevrsten zvok … Njegova špartanska preprostost včasih razkrinkava varljive in dvoumne lastnosti tega glasbila … Njegova tehnika je nenavadna, vendar zaradi nje klavir lepo zveni … Njegova klavirska glasba je vesela, je hladna v svojem mirovanju, je šaljiva, radostna, žalostna, potrta, bolestna, težko razumljiva, pesniška, stroga in fantastična. V prožno sonatno obliko vliva Brahms romantično strast in v najbolj sproščenem tkivu svojih drobnih skladb zna biti nepremakljiv kot iz brona, plastičen kot iz gline. Toda celo v prostejših skladbah - čeprav Brahms ni nikoli gradil brez hrbtenice - je občutek za obliko, so tkani vzorci … Včasih je zledenel od žalosti in potopljen v globoke misli, vendar je vedno zanimiv … Predvsem je globoko človeški.«
Rapsodiji v opusu 79, v h-molu (Agitato) in v g-molu (Molto appassionato, ma non troppo allegro) sodita med največja Brahmsova klavirska dela. To sta strastni izpovedi z močjo in silovitostjo Brahmsovih najbolj junaških strani. Po Billrothovih besedah je »v teh dveh skladbah več mladega, po zvezdah na nebu segajočega Johannesa, kot pa ga dobimo v zadnjih delih zrelega moža.«

Franz Liszt je napisal petnajst Madžarskih rapsodij za klavir (po njegovi smrti so bile objavljene še štiri), v katerih je uporabljal melodije, ritme, čustveno hrepenenje in strasti, izražene v madžarski ciganski glasbi. Te rapsodije so nastale po zgledu Schubertove skladbe za dva klavirja Divertissement a la hongroise, op. 54, ob kateri se je Liszt utegnil domisliti ne samo, da bi pisal v sproščeni obliki, temveč tudi, da bi v to obliko vlil madžarsko glasbo. Naj bo kakorkoli, začetnik rapsodične oblike je Liszt in ta je tudi poskrbel, da se je izraz rapsodija razširil, čeprav ni napisal prve skladbe s tem naslovom; to prvenstvo pripada Vaclávu Janu Tomášku (1774-1850), ki je napisal šest rapsodij za klavir.
Rapsodija v cis-molu št. 12 sodi med najbolj znane Lisztove rapsodije. Skladba se odlikuje z blestečo bravurozno klavirsko govorico. Šest Madžarskih rapsodij - številke 2, 5, 6, 9, 12 in 14 - sta za orkester priredila Franz Liszt in Franz Dopler.

Maurice Ravel se je rodil v baskovskem mestecu Ciboure blizu španske meje. Španska kultura je bila Ravelova duhovna dojilja, španske pesmi so ga pogosto zazibale v spanje. Zanj ni Španija nikoli izgubila svojega čara in nekatera njegova najljubša dela imajo španske značilnosti; najslavnejša med njimi je prav Španska rapsodija. O Ravelovi španski glasbi je André Saurès zapisal: »V njem je nekaj goyevskega in pustolovskega. Naj nihče ne misli, da se je v glasbi slučajno uveljavil ravno prek Španije … Pri Ravelu v vseh pogledih spoznavam Španijo - v tem, kar je bil in kar je napravil. Ta človek majhne rasti je bil tako pust, tako rahločuten, hkrati krhek in odporen, božajoč in neupogljiv, voljan kot kaljeno jeklo; te poteze me spominjajo na Španijo. In njegova umetnost je še izraziteje francoski jezik s pridihom španskega naglasa.«
Špansko rapsodijo je prvič izvedel orkester Colonne 15. marca 1908. Čeprav je po ostrini in mišičasti možatosti zelo daleč od Debussyja, se je nekaterim kritikom zdela podobna Iberiji in so jo zaradi te podobnosti obsojali. Vendar se je Rapsodija večini francoskih ljubiteljev glasbe zdela privlačna in je pomagala še utrditi Ravelov položaj v francoski glasbi.

Rapsodijo v modrem (Rhapsody in Blue) je George Gershwin napisal leta 1924 za vseameriški koncert Paula Whitemana v newyorškem Aeolian Hallu 12. februarja istega leta; to je bil njegov prvi poskus v veliki glasbeni obliki. Skladba je pomenila višek Whitemanovega koncerta in je ponesla Gershwinovo slavo po vsem svetu. Občinstvo je jasno pokazalo svoje navdušenje in kritiki so bili ravno tako prisrčni. Deems Taylor je napisal, da Rapsodija »razkriva skladateljev melodični dar, mikaven in svojevrsten smisel za harmonijo ter pomembno ritmično izvirnost. Vrhu tega je to pristna jazzovska glasba ne samo po partituri, temveč tudi v slogu.«
Sam Gershwin pa je zapisal: »Jazz imam za ameriško ljudsko glasbo - ne edino, vendar zelo mogočno, ki leži morda bolj v krvi in občutju Američanov kot katerakoli druga vrsta ljudske glasbe. Mislim, da je jazz lahko temelj resnih simfoničnih del visoke vrednosti v rokah glasbenika s talentom /… / jazz je dosežek energije, ki jo ima Amerika. To je zelo energična glasba - glasna, groba pa tudi vulgarna. Eno pa je gotovo: jazz je dobil v Ameriki stalno vrednost, ker pač izraža to deželo. Je originalni ameriški dosežek, ki bo trajal, morda ne kot jazz, bo pa zapustil svoje sledove v kakršnikoli obliki v glasbi prihodnosti …«. (Besede skladateljev)

Arno Babadjanian se je rodil leta 1927 v glavnem mestu Armenije Erevan. Prve glasbene ure je dobil pri očetu, ki je bil priznani ljudski glasbenik, kasneje pa se je učil na Erevanskem konservatoriju pod mentorstvom Vardkesa Taliana, profesorja, ki je mladim slušateljem razkrival lepoto bogate glasbene tradicije Armenije in jih navduševal nad raziskovanjem ljudske glasbe njihove dežele in glasbe velikega armenskega skladatelja in etnomuzikologa Vartabeda Komitasa (1869 - 1935). Babadjanian je diplomiral leta 1947 na konservatoriju v Erevanu in leto kasneje nadaljeval študij na moskovskem konservatoriju. Klavir je študiral pri enem največjih ruskih pianistov, legendarnemu Konstantinu Igumnovu. S pomočjo njegovega izrednega talenta in formalne izobrazbe se je Babadjanian razvil v izjemnega pianista. Vzporedno je študiral tudi kompozicijo. Njegov profesor je bil Heinrich Litinsky (1901 - 1985), eden najvplivnejših skladateljev in učiteljev v takratni Sovjetski zvezi, etnomuzikolog in briljanten profesor, ki je svoje učence spodbujal k odkrivanju pristne ljudske glasbe. Babadjanian je v času študija napisal Sonato za klavir (1946). Leta 1950 se je Babadjanian vrnil v Ervevan (Armenija), kjer je poučeval klavir na konservatoriju, komponiral in koncertiral. Pri komponiranju se je vedno zavedal svojih korenin in tako v sodelovanju z Arutyunianom leta 1950 napisal eno najpopularnejših skladb, Armensko rapsodijo za klavir štiriročno.

Ruben Dalibaltayan (1973) je kot desetletni otrok dokazal svojo izredno glasbeno nadarjenost. Po šolanju in osvojitvi več nagrad na nacionalni ravni je študij nadaljeval na Glasbeni akademiji Gnesin v Moskvi, kjer je diplomiral v razredu prof. A. Berngarta. Magistrski študij je zaključil na moskovskem Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v razredu prof. V. Kastelskyoga. Dalibaltayan, ki so ga mnogi, med njimi Lazar Berman, Elisa Virsaladze, Valery Kastelsky, Alexis Weissenberg označili za izjemnega pianista, je osvojil številne mednarodne nagrade v Italiji, Armeniji in na Kitajskem. Kot solist je nastopil z nacionalnimi simfoničnimi orkestri Armenije, Moldavije, Kitajske, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter uspešno sodeloval s številnimi dirigenti.
Pravijo, da »Rubenovo igranje ni samo visoko profesionalno, ampak je tudi vedno inteligentno in zanimivo … Kombinira edinstvene oblike, ki jih spaja s subtilno interpretacijo ter lepoto zvoka … V njegovih izvedbah je vedno nekaj novega in vzburljivega …«.
Tokrat se Ruben Dalibaltayan predstavlja s soprogo, mlado moldavsko pianistko Julio Gubaidullino (1974), s katero od leta 2000 nastopata kot klavirski duo. Že z 12. leti je kot solistka nastopila s simfoničnim orkestrom. Obiskovala je posebno šolo za nadarjene glasbenike na Glasbeni akademiji v Kišinjevu, kjer je diplomirala v razredu prof. I. Vaverko. Leta 1999 je zaključila podiplomski študij in magisterij v razredu prof. Y. Harapetiana na moskovskem konservatoriju.

Program:
Johannes Brahms (1833 - 1897): Rapsodija v h-molu, op, 79 št. 1

Franz Liszt(1811 - 1886): Rapsodija v cis-molu (Des-duru) št. 12

Maurice Ravel (1875 - 1937): Španska rapsodija (skladateljeva priredba za klavir štiriročno)     Prelude a la nuit
    Malaguena
    Habanera
    Feria

************

George Gershwin (1898 - 1937): Rapsodija v modrem (skladateljeva priredba za klavir)

Arno Babadjanian (1921 - 1983): Armenska rapsodija za klavir štiriročno