glasbeni abonma
XXVI. sezona

Godalni kvartet Šostakovič
Andrej Šišlov, violina
Sergej Piščugin, violina
Fjodor Belugin, viola
Aleksandar Korčagin, violončelo

ponedeljek, 13. november 2006, ob 20.15
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

»Njega dni je Haydnova, Mozartova in Beethovnova 'čista' simfonična glasba vsebovala programske podobe razsvetljenstva, Čajkovski in Brahms pa sta vsak po svoje predelovala snov romantične literature in drame. Šostakovič je bil udeležen pri ustvarjanju glasbene mitologije dvajsetega stoletja. Njegov slog je, če uporabimo besede, ki jih je Ivan Sollertinski namenil Mahlerju, v resnici Dostojevskijev, kakor bi ga pripovedoval Chaplin.« (Spomini Dmitrija Šostakoviča, kakor jih je slišal in uredil Solomonov Volkov).

Peter Iljič Čajkovski in Dmitrij Šostakovič, dva velikana ruske glasbe, svetovno znana simfonika, bosta tokrat »spregovorila« v godalnih kvartetih, v katerih sta izrazila predvsem svoja najintimnejša čustva in doživetja, in kot taka predstavljajo nekakšno nasprotje velikim dramatičnim freskam njunih simfonij, oper ali koncertov.
Glasba Čajkovskega kot osebno pričevanje rahločutnega romantičnega pesnika pomeni množicam ljubiteljev glasbe čustveno doživetje, ker zna govoriti preprosto in pošteno, v Šostakovičevi glasbi pa se veličastna ekspresivnost, groteska in predirna liričnost združujejo z nezahtevnostjo pripovedi. Poslušalec lahko skoraj vselej sledi »vsebini« te glasbe, tudi če glasbeno ni ne vem kako izobražen in izkušen.
Kljub različnostim (časovnim, ideološkim, kompozicijskim) pa v glasbi Čajkovskega in Šostakoviča lahko poiščemo tudi skupni credo: oba sta namreč v glasbi poskušala zajeti občutja, misli in hotenja množic ter jih stopnjevati, oba pa sta tudi ustvarjala umetnost, ki naj pripada ljudstvu. Skupno jima je bilo tudi, da sta bila poštena umetnika, ki nista lenobno čakala na inspiracijo. »Če sem imel v preteklosti z nekaterimi deli določen uspeh, se mi zdi razlog v tem, ker sem našel v njih notranji stik z življenjem svojega naroda. Vsekakor sem si prizadeval dati tem delom izraz velikih, humanih, naprednih, življenje potrjujočih idej. Iskal sem govorico, katere izrazna sila naj bi bila splošno razumljiva.
Ko sem, nasprotno, posebno v povojnem času, v svojih delih zapustil velike teme in like sodobnosti, sem izgubil stik z ljudstvom in doživel neuspeh. Moja dela je priznal le ozek krog strokovnjakov. Široke množice poslušalcev so jim apatično stale nasproti.« (D. Šostakovič, iz govora na mirovnem kongresu v New Yorku, 1949).
Tretji godalni kvartet je skladatelj napisal leta 1946, četrtega pa leta 1949. Skladbi sta torej odsev dveh različnih skladateljevih obdobij, saj se je Šostakovič po letu 1948 potegnil vase. Cepitev v dve osebnosti je bila popolna in mnoge skladbe iz tega obdobja so postale zelo znane pozneje. Med njimi je nekaj pomembnejših del (Prvi violinski koncert, vokalni cikel Iz judovske ljudske poezije, Četrti kvartet), v katerih Šostakovič uporablja odmeve jidiške folklore in s sočutjem govori o usodi Judov - izgnancev na meji iztrebljenja, ki so po čudežu preživeli. Ta tema se je zlila z avtobiografskim motivom osamljenega posameznika proti besneči množici.

»Gane lahko samo tista glasba, samo tista glasba lahko pretrese in pritegne, ki prihaja iz globin z inspiracijo razgibane umetnikove duše. Ni dvoma, da so tudi največji glasbeni geniji ustvarjali včasih brez ogretosti inspiracije. Inspiracija je namreč gost, ki se ne pojavi na prvi klic. Kljub temu pa je treba kar naprej delati in pravi, pošteni umetnik ne more sedeti z rokami v žepu in z izgovorom, da ni pripravljen na delo. (…) Ruski element v moji glasbi na splošno - se pravi, ruski pesmi soroden način in vrsta vodenja melodije in njene harmonizacije - ima svoje korenine v tem, da sem bil rojen popolnoma odrezan od sveta in sem v najzgodnejši mladosti prodrl v neopisne lepote najbolj značilnih potez ljudske glasbe in da strastno ljubim ruski element v vseh njegovih pojavnih oblikah; skratka, da sem pač Rus v najbolj vsestranskem pomenu besede.« (P. Čajkovski, Iz pisem Nadeždi von Meck, Firenze, 11.3. 1878)

Godalni kvartet Šostakovič (ustanovljen leta 1966) je danes vodilni ruski godalni kvartet in eden izmed najuglednejših v svetu. Po osvojitvi dveh pomembnih nagrad na prestižnih mednarodnih tekmovanjih v Münchnu (leta 1970) in v Budimpešti (leta 1973) je postal znan in priznan na svetovni sceni komorne glasbe. Odtlej je nastopil na štirih kontinentih in v več kot štiridesetih državah. Je redni gost mednarodnih glasbenih festivalov (Edinburgh, Helsinki, Adelaide, Hong Kong, Liege, Santa Fe, Sankt Peterburg, Kuhmo, Riga, Asolo, Seattle, Moskva, Wellington …). Repertoar sestava je impresiven, saj ga sestavljajo vsa znana dela evropskih skladateljev iz literature za godalni kvartet s poudarkom na skladbah ruskih avtorjev (Glinke, Čajkovskega, Borodina, Glazunova, Grečaninova). Prav posebno mesto v bogatem programu pa ima glasba Dmitrija Šostakoviča, saj kvartet redno izvaja vseh 15 godalnih kvartetov iz njegovega opusa, pa tudi vse ostale komorne skladbe, v katerih sodeluje godalni kvartet. Iz spoštovanja do velikega ruskega glasbenega mojstra in tudi njihovega mentorja, ima novi sestav od leta 1979 ime po Šostakoviču. V treh sezonah (1987 - 1989) je kvartet v nekaterih pomembnih svetovnih glasbenih centrih izvedel celoten ciklus Šostakovičevih skladb. V ZDA je nekatere od njih izvajal v sodelovanju z vrhunskimi ameriškimi godalnimi kvarteti. Odlični glasbeniki so posneli več kot 50 gramofonskih plošč in zgoščenk pri vodilnih diskografskih hišah kot so DGG, Ricordi, Tosshiba, EMI, Melodija, MSFL, Olympia. Člani kvarteta so profesorji na konservatoriju Čajkovski v Moskvi in vodilni predavatelji na mojstrskih natečajih komorne glasbe v Evropi, ZDA, Kanadi, Avstraliji in na Japonskem.     

Program:
Dmitrij Šostakovič (1906 - 1975): Kvartet št. 4 v D-duru, op.83
    Allegretto
    Andantino
    Allegretto
    Allegretto

Dmitrij Šostakovič: Kvartet št. 3 v F-duru, op. 73
    Allegretto
    Moderato con moto
    Adagio ma non troppo
    Adagio
    Moderato

**********

Peter Iljič Čajkovski (1840 - 1893): Kvartet št. 2 v D-duru, op. 22
    Adagio. Moderato assai
    Scherzo. Allegro giusto
    Andante ma non tropo
    Finale. Allegro con moto