 |
|
glasbeni abonma XIX. sezona 1. koncert Zbor Ruske državne kapele (Rusija) Sergej Veprincev, zborovodja
ponedeljek, 19. oktober 2009, ob 20.15
Jacobus Gallus se je rodil na Kranjskem leta 1550. Pel je v Dunajski dvorni kapeli, kasneje pa je potoval in obiskoval številne samostane v Spodnji Avstriji, Češki, Moravski in Šleziji. Spoznal je razne cerkvene in posvetne dostojanstvenike ter glasbenike, ki so vplivali na njegov glasbeni slog in opus. Deloval je kot kapelnik škofa Stanislava Pavlovskega v Olomucu in do konca življenja v cerkvi svetega Jana na Bregu v Pragi. Kompozicijsko-tehnično je bil skladatelj pozne renesanse, ki je spretno združeval smernice nizozemske polifonije z značilnostmi beneške šole. Za njegov glasbeni slog so značilni izredno nenavadni prehodi iz enega v drugi tonski način, drzni zvočni učinki, bogastvo disonanc in kromatike, razgibana ritmika. Izredno pomembnost je pripisoval glasbenemu izrazu, zato je pogosto prelomil stroga pravila kontrapunkta. Prizadeval si je, da bi občutja, ki jih je doživljal ob vsebini besedila, tudi glasbeno izrazil. V tem se tudi najbolj kaže njegova izvirnost in individualnost. 'Tako se Gallus ob svojih posebnostih uvršča med najpomembnejše skladatelje druge polovice 16. stoletja. V primerjavi z njimi je enakovreden, samobiten ustvarjalec, tako da so njegova dela preživela stoletja in ostala umetniško tehtna in prepričljiva do današnjega dne.' (Andrej Rijavec, Slovenska glasbena dela) Ruska ljudska glasba je tesno povezana z rusko zgodovino, geografsko raznolikostjo države in značilnostmi folklorne glasbe držav, ki jo obkrožajo, predvsem slovanske, madžarsko-finske in turške. Arhaizem v ruski ljudski glasbi je povezan predvsem z narečji, ki jih ima Rusija, kot država izjemnih geografskih razsežnosti, veliko število. Narečja ločimo na štiri osrednja (sever, jug, vzhod, zahod), ta na manjša (glede na najpomembnejše reke in morja, kot so Oka, Volga, Don in Belo morje, …), slednja pa še na manjša (glede na manjše reke). Skupaj s splošnimi nacionalnimi značilnostmi ljudskih pesmi (teme, melodije, univerzalno znane pesmi, instrumenti) ostajajo osnove folklore regionalne tradicije, ki imajo včasih zelo stare (celo predzgodovinske) korenine. V strukturi ruskih ljudskih pesmi je veliko elementov staroruske (slovanske) tradicije, prave Rusije (nastanek ruske nacionalnosti, 14.–16. stoletje) in sodobnejše Rusije. V njih tako zasledimo opevanje preprostega kmečkega življenja, vaškega in mestnega ter nazadnje povsem urbanega življenja, povezanega z delom v tovarnah in s študentskim življenjem. Rusko ljudsko glasbo opredeljujejo tri temeljne značilnosti: narečje, ki pesem opredeli prostorsko, ter manj pomembni kronološki in žanrski dejavnik. Znano je, da se lahko isto besedilo pesmi, vsebina ali motiv v različnih narečjih, ki izhajajo tudi iz različnih tradicij, pojavlja v različnih glasbenih žanrih: lahko je recitirano kot v epih, vzklikano kot v bogoslužnih (poganskih) ritualih, jokajoče izraženo kot v žalostinkah, peto kot v liričnih pesmih, koračnicah …
'Zbor odlikujejo najvišja kultura in profesionalni pristop do glasbe, edinstven čustven naboj s prefinjenim niansiranjem zvoka, v katerem vsak posamezen glas polnozvočno zveni. Vse te lastnosti so zboru prinesle svetovno slavo.'
'Kakšen zbor! Prelepo, plemenito, uravnotežena zvočnost do popolnosti, bogat barvni spekter glasov, čista intonacija do perfektnosti ... Mi lahko samo sanjamo o takem zboru!' Zbor Ruske državne kapele je leta 1971 ustanovil Valerij Poljanski. Najprej so se zboru pridružili študenti Moskovskega državnega konservatorija, kasneje pa so k zboru pristopili tudi drugi pevci in tako postopoma razširili sestav. Že takoj po prvih nastopih je vokalni sestav požel velik uspeh tako pri poslušalcih kot pri kritikih. Zagotovo pa je bila za nadaljnjo pot zbora odločilna zmaga na prestižnem Mednarodnem zborovskem tekmovanju Guido d'Arezzo v Italiji 1975. leta, kjer je osvojil zlato in bronasto medaljo. Osvojena zmaga je zboru odprla vrata v številne koncertne hiše najprej po celotni Rusiji, kasneje pa še v številna evropska mesta in Kanado. Glasbeni kritiki z občudovanjem ocenjujejo številne vrline zbora, kot so izjemno obsežen in raznolik repertoar, brezhibna vokalna in zborovska tehnika, zavidljivo lepa zlitost glasov, kristalno čista in precizna intonacija ter prefinjen odnos do poetične vsebine glasbe. Eden izmed občudovalcev zbora je tudi skladatelj Alfred Schnittke, ki mu je posvetil nekaj skladb. Ugled zbora je v letih narasel, tako da danes velja za enega najbolj prepoznavnih umetniških in tehnično zanimivih vokalnih sestavov v Rusiji. Sergej Veprincev (Moskva, 1969) je dirigiranje študiral na glasbenem kolidžu na moskovskem konservatoriju Čajkovski in na Akademiji za glasbo Gnesin. Leta 1991 je postal član Državne akademske simfonične kapele, najprej kot pevec, leta 1993 pa kot zborovodja. Leta 2006 je prejel naziv častnega umetnika Ruske federacije. Komorni zbor Ruske kapele je vodil v Rusiji in v tujini tudi leta 2003, ko so v Italiji snemali Wagnerjevega Lohengrina, ter na turneji po ZDA leta 2007.
Okvirni program: *** Ruske ljudske pesmi v priredbi za zbor:
A. Svešnjikov: V temnem gozdu |
|
Liturgija je najpomembnejše bogoslužno dejanje v pravoslavni cerkvi. Po izročilu je prvo liturgijo na kanonski način sestavil apostol Jakob, v 4. stoletju pa je to zelo obširno in zahtevno delo skrajšal Vasilij Veliki. Danes se v pravoslavni cerkvi opravljajo tri liturgije: svetega Vasilija Velikega, svetega Janeza Zlatousta in svetega Gregorja. |
|
|
