glasbeni abonma
30. sezona

2. koncert

Ansambel Interactive Tokio

Yoshiki Nose, flavta
Takeo Kimura, klarinet
Koichi Inoue, pozavna
Nina Furukawa, violina
Hana Miyoshi, viola
Izumi Takahashi, violončelo
Kazuko Ogawa, tolkala
Shinji Urakabe, klavir

Junya Fujimoto, dirigent

Ponedeljek, 11. oktober 2010, ob 20.15
Velika dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Motoharu Kawashima je študiral na Univerzi lepih umetnosti in glasbe v Tokiu. Med številnimi laskavimi skladateljskimi uspehi naj omenimo izvedbo njegovega dela na Svetovnih glasbenih dnevih v Köbenhavnu (1996), na festivalu Tokijsko poletje leta 1999 pa so pripravili njegov portretni večer. Kot predavatelj kompozicije je poučeval na kolidžu za glasbo v Osaki, na Univerzi v Shobi in na kolidžu v Kunitachiju. Od leta 2008 vodi Japonsko zvezo skladateljev. Etuda za trombon je izredno virtuozno delo, kjer se interpret ne spoprijema zgolj s tehniko igranja, ampak mora pokazati tudi dobro fizično pripravljenost. Tehnike so raznovrstne, in čeprav vse izvirajo iz tradicionalnih prijemov, slonijo zgolj na idiomatskih značilnostih instrumenta, zato nudijo vpogled v vse lepote in tehnične zmožnosti trombona.

Teruyuki Noda je diplomo opravil na Univerzi lepih umetnosti in glasbe v Tokiu, kjer je postal tudi predavatelj na Oddelku za kompozicijo. Poleg tega je svetovalec na Japonski fundaciji za glasbo in na Zvezi za japonsko sodobno glasbo. Je gostujoči profesor na Univerzi v Okinawi in na Konservatoriju v Sinjianu. Je izredno dejaven skladatelj, ki večidel ustvarja po naročilih. Njegove skladbe so zazvenele tako v številnih domačih kot tudi v tujih koncertnih dvoranah. Skladba Eclogue temelji na pastoralni ljudski pesmi pastirjev. Igra flavte in tolkal je zasnovana kot vokalni dialog. Vsak instrument zavzema dva glasova (tako tvorita štiri glasove), ki se med seboj nenehno prepletata in dopolnjujeta.

Joji Yuasa je skladatelj samouk. Med študijem medicine v Tokiu se je seznanil z glasbo Toruja Takemitsuja in z njegovo eksperimentalno umetniško delavnico. Od takrat je glasba postala njegovo življenje. Ustvarja na področju orkestrske, vokalne in komorne kot tudi gledališke in elektronske glasbe ter glasbe za televizijo. Prejel je vrsto štipendij na Japonskem, v Kanadi in Berlinu. Kot gostujoči skladatelj in predavatelj je sodeloval na festivalih na Havajih, v Torontu, Novi Zelandiji in Darmstadtu. Predaval je na Univerzi v San Diegu, na tokijskem kolidžu in na kolidžu v Nihonu. V njegovem opusu obstaja trinajst skladb z imenom Projection. Prva je iz leta 1955, ta pa iz 2001. Projekcijo razume kot idejo danega časa, ki se zrcali v prihodnost. V skladbi, ki ima za ogrodje tako elementarno zasedbo, kot je godalni trio, je poskušal ustvariti glasbo, osvobojeno vseh oblikovnih spon tradicije. Poslušalca povabi v svet atonalnosti s sistematiziranim načinom pripovedi, ki temelji na dvanajsttonskem načinu kot eni od možnosti glasbe prihodnosti.

Toru Takemitsu je najbrž najbolj znan japonski skladatelj 20. stoletja pri nas. Skladatelja samouka je zasebno učil Yasuji Kiyose. V petdesetih letih je skupaj z različnimi umetniki osnoval eksperimentalno delavnico, ki je bila znana zaradi avantgardističnih teženj. Njegovo zanimanje za umetniška področja sodobnega slikarstva, poezije, gledališča in filma ter dejstvo, da je bil samouk, je močno vplivalo na njegov avantgardistični slog. Kasneje v šestdesetih letih je v glasbo vnašal elemente tradicionalne japonske glasbe. Vir ustvarjanja je našel v 2. dunajski šoli s Schönbergom in z Bergom ter v francoski impresionistični glasbi Debussyja. Dovzeten je bil tudi za ustvarjanje jazz, pop in filmske glasbe kot tudi šansona. Priznan je predvsem kot skladatelj komorne in orkestrske glasbe. Kompozicijo je predaval na Univerzi Yale in bil gostujoči predavatelj na univerzah v ZDA, Kanadi in Avstraliji. Poleg številnih nagrad in pohval je prejel častno Unescovo priznanje. Skladba Quatrain je nastala leta 1977 in bila istega leta tudi izvedena v Bostonu. Po uvodnih petih taktih se glasbeni tok nadaljuje z osem takti dolgo osrednjo temo. Skladba je zasnovana v smislu variacij, ki se pojavljajo na področju tonskega barvanja, tempov, registrov, obrnjenih stavkov. V zaključku po ponovnem nastopu teme se v codi vsako glasbilo pojavi v svojem osnovnem načinu. Glasbila med seboj tako izoblikujejo interval čiste kvinte, melodija pa se razvija nedefinirano kot pritajen skrivnostni jok.

Yuki Morimoto že od leta 1985 živi in ustvarja v Avstriji, kamor je prišel po študiju v Kaliforniji. Študij je posvetil minimalizmu in preučevanju ter izvajanju del Stevea Reicha, Philipa Glassa, Terryja Rileyja. Njegov minimalizem se razlikuje od ameriškega, saj ima globlji pomen. Melodični in harmonični elementi sestavljajo čisto strukturo jasno dodelane oblike, ki ni prepuščena naključju. Ne posega po večji ekspresivni gestikulaciji, kljub temu pa doseže izrazito napetost z upoštevanjem idiomatskih značilnosti glasbil. Percepcija njegove glasbe se potemtakem razlikuje od tradicionalne zvočnosti, saj s svojo obliko vpliva na poslušalčevo zavest in postavlja nove vpoglede v izraznost. Smernice v glasbi niso niti ekstravagantne niti trivialne. Skladba Tredecim, ki v latinščini pomeni trinajst, je nastala kot navdih na interval tridecime. To število ima tako v zahodni kot v vzhodni kulturi na simbolni ravni večinoma negativen pomen. S to skladbo je avtor hotel ovreči urok številke trinajst.

Sukhi Kang je študiral kompozicijo na Univerzi v Seulu. Znanje je poglobil na študiju v Hannovru in Berlinu. V Seulu je zasedel vrsto pomembnih mest: več kot 20 let je organiziral festival sodobne glasbe Pen, bil je glasbeni direktor olimpijskih iger leta 1988, leta 1997 pa je bil umetniški vodja in direktor Svetovnih glasbenih dni. Nekaj let je deloval kot gostujoči skladatelj na državnih radiih in kot soorganizator nekaterih festivalov v Nemčiji. Poučeval je na Univerzi v Seulu, od leta 2000 je častni profesor Univerze v Keymyungu (Koreja), kot gostujoči predavatelj poučuje tudi na Univerzi v Shobikakuenu (Japonska). Njegove skladbe izvajajo po vsem svetu, pa najsi bodo to dela klasičnega snovanja, elektronska glasba, glasba za gledališče ali operne umetnine. Beseda banya pomeni v sanskrtu modrost. Skladba je nastala leta 2006 na pobudo Britanskega kulturnega centra v Berlinu.

Skladatelj Pavel Mihelčič – redni profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, ki jo je kot dekan vodil med letoma 2001 in 2009, je ustvaril bogat in raznovrsten opus. Njegove skladbe so zazvenele na številnih mednarodnih festivalih sodobne glasbe v Evropi. Njegovi najnovejši nagradi sta Kozinova nagrada in državni red za zasluge za umetniško vodstvo Svetovnih glasbenih dni v Sloveniji (2003). Je ustanovitelj ansambla za sodobno glasbo MD7, festivala Unicum in Danubiana ter sodelavec Kogojevih dni. V knjigi O glasbeno novem je Leon Stefanija zapisal: »…Mihelčič, povzemajoč svoje skladateljsko prepričanje, /…/ naglasi, da gre pri skladateljevanju 'za obliko, za formalno čistost', ki 'ima pri vseh posameznih skladbah vselej drugačno logiko', pri čemer razume ljudsko motiviko, po kateri pogosto seže, kot 'element muzikalne identifikacije'.« Že od osemdesetih let 20. stoletja dalje je pri številnih Mihelčičevih skladbah stalnica poudarjena melodika. O svojem novem delu je skladatelj zapisal: »Na Gorjancih, nedaleč od mojega rojstnega mesta, je studenec, ki ima svojo zgodbo: Gospodična. Zgodba se je prijela ljudi, zapisal jo je pisatelj Janez Trdina. Kaplja kot solza je moj filmski spomin na pripoved, ki se je spreminjala in spremenila.«

Ansambel Interactive Tokio so ustanovili leta 2005 na pobudo korejskega skladatelja Sukhija Kanga in japonskega skladatelja Tetsuya Omure za mednarodno kulturno izmenjavo in za kulturno povezovanje v Aziji. Ansambel je sicer specializiran za izvajanje sodobne glasbe, vendar je njegov repertoar široko zastavljen, saj izvaja dela vseh slogovnih obdobij od klasicizma dalje. Od svojega nastanka dalje redno gostuje na festivalih v Koreji, Moldaviji, na Japonskem, poleg tega pa redno muzicira tudi na različnih evropskih turnejah. Ansambel Interactive Tokio sestavlja devet glasbenikov, ki so študirali na Japonskem, velika večina pa je znanje izpopolnjevala na različnih priznanih evropskih konservatorijih in akademijah. Dirigent Junya Fujimoto je študij opravil na Univerzi lepih umetnosti in glasbe v Tokiu, specializacijo pa v Berlinu. Deluje kot asistent dirigentov različnih opernih združenj v Tokiu ter vodi različne japonske orkestre. Poučuje na glasbenem kolidžu v Tokiu in je član tokijske komorne opere.

Koncert je nastal v sodelovanju s Festivalom Kogojevi dnevi 2010     

Program:
M. Kawashima (1972 -): Etuda za trombon
T. Noda (1940 -): Eclogue za flavto in tolkala
J. Yuasa (1929 -): Projection za godalni trio
T. Takemitsu (1930 – 1996): Quatrain za klarinet, violino, violončelo in klavir

***

Y. Morimoto (1953 -): Tredecim (novo delo, posvečeno ansamblu)
S. Kang (1934 - ): Banya (delo, posvečeno ansamblu)
P. Mihelčič (1937 - ): Gospodična ali Kaplja kot solza (novo delo, posvečeno ansamblu)

Sponzor: