 |
|
glasbeni abonma 30. sezona 3. koncert Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran Gaiva Bandzinaité, klavir
Ponedeljek, 8. november 2010, ob 20.15
Nove temelje samospevu, ki je postal samostojna umetniška zvrst in se je iz domačega, salonskega okolja, preselil v koncertne dvorane, je postavil v 19. stoletju Franz Schubert. Nemški samospev po njemu je nadnacionalno priznan in pomemben. Glavni predstavniki po Schubertu so Schumann, Brahms in Hugo Wolf. Kot koncertna skladba je postal enakovreden simfoniji in drugim velikim glasbenim delom. Mahler je tudi eden izmed pomembnejših skladateljev, ki so zaznamovali samospev. Pri nas pa je to bil zagotovo Marijan Lipovšek. S tem koncertom se poklanjamo obletnicam teh mojstrov. Cikel samospevov Ženska ljubezen in življenje, op. 42, je Robert Schumann napisal leta 1840. To leto je bilo zanj še posebej srečno, saj je doživel izpolnitev svojih ljubezenskih želja, poročil se je z mlado pianistko Claro Wieck. Njegova sreča se je zrcalila na ustvarjalnem področju. V tem istem letu, ki ga imenujemo tudi 'pesemsko leto', je napisal 138 pesmi. Njegovi samospevi imajo dodelan klavirski part, ki nemalokrat prevzame melodično linijo, medtem ko glas deklamira. Kot izredno tankočuten poznavalec sodobne in pretekle literature je besedila za svoje glasbene umetnine vedno izbiral zelo premišljeno. Najraje pa je posegal po romantični liriki. Pesmi iz cikla op. 42 so nastala na osnovi besedil Adalberta von Chamissa, ki naj ne bi bil tako izreden pesnik kot je bil recimo Heinrich Heine, toda Schumann jih je tako prefinjeno uglasbil, da so navsezadnje postala mojstrovine zase. Ker je bil Schumann odličen v skiciranju razpoloženja, situacij in oseb, so te pesmi subtilen prikaz ženskega ljubezenskega čustvenega sveta: od prve zaljubljenosti in hrepenenja po njegovi bližini, do nežne ljubezni, poroke in prvega otroka pa vse do njegove nenadne smrti. Hugo Wolf, rojen v Slovenj Gradcu, je znan kot 'Wagner novejšega nemškega Lieda'. Kot kritik Salonblatta je v svojih prispevkih jasno začrtal močno podporo vsem sodobnikom, predvsem Wagnerju in Brucknerju, bil pa je izrazito nenaklonjen Brahmsu. Wagnerjeva glasba je močno zaznamovala 19. in 20. stoletje. Tudi Wolf je videl v njej izredno napredna slogovna sredstva, katere je na svoj način prenesel v svoje mojstrovine. Po njegovem zgledu si je prizadeval vokalno linijo in klavirski part združiti v nekakšno enovito celoto. Stopnjeval je deklamatoričen slog, z izrazitim poudarkom na klavirski spremljavi, kar je nakazalo preobrat v nemškem samospevu. Njegov glasbeni stavek je bil za tisti čas v marsičem drzen. Pri ustvarjanju mu je bil najpomembnejši poetični ideal, s tem pa je prenašal v samospev nova dramatična obzorja. Kljub temu, da je bil kot rahločutna in občutljiva oseba zagledan v romantičnost in vzor romanticizma, pa je kot umetnik gledal naprej in vnašal v dela kromatične in harmonske novosti. Njegovih približno 250 samospevov je združenih v cikle po posameznih pesnikih. Zbirka Španska pesmarica ima 44 samospevov. Od teh imajo nekateri duhovno, večina pa posvetno vsebino prežeto z erotičnostjo. Avtorji pesmi so španski poeti iz 16. in 17. stoletja, kot je Miguel Cervantes in drugi, nekaj pa je tudi anonimnih. Prevode v nemščino sta prispevala Emanuel Geibel in Paul Heyse. V glasbeni zapuščini Gustava Mahlerja, ki je ustvaril na področju simfonične glasbe izredno tehtna dela, imajo posebno mesto tudi njegove pesmi. Bil je nekakšna samonikla glasbena osebnost. Bil je individualist, poglobljen v modrosti sodobnih filozofov, predvsem v Nietzschejeve filozofske teze. Očaran je bil nad antičnimi azijskimi modreci in njihovim razumevanjem sveta. Boleče smrti svojih najbližjih in tudi svojih lastnih otrok, so usodno zaznamovale njega in njegovo glasbo. V pesmih je našel način najčistejšega izražanja svoje pesniške biti. Vsaka njegova pesem je imela izvirno globoko občuteno glasbeno misel. Pritegnile so ga tako ljudske pesmi kot tudi književna poezija, duhovne kot tudi posvetne tematike. V Rückertovih pesmih, ki so globoko resnicoljubne in preproste, je našel veliko sorodnih potez. Pobožna pesem Praluč (Urlicht) in Dihal sem vonj po lipi (Ich atmet' einen Linden Duft) sta bisera melodičnega pesništva. Med njegovimi številnimi pesemskimi cikli naj omenimo Vandrovčeve pesmi, Rückert-Lieder, Dečkov čudežni rog, Pesmi za umrlimi otroki. Marijan Lipovšek je bil eden najbolj priznanih slovenskih skladateljev, koncertni pianist in klavirski spremljevalec mednarodno uveljavljenih solistov, dekan na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Po študiju klavirja in kompozicije na konservatoriju v Ljubljani, je študij nadaljeval v Pragi (Josef Suk in Alois Haba za kompozicijo, Vilem Kurz za klavir). Izpopolnjeval pa se je še pri Alfredu Caselli v Rimu in Josephu Marxu v Salzburgu. Bil je kritik, prevajalec, fotograf in alpinist. Izpod njegovega peresa so nastale izvrstne skladbe, ki so se trajno zapisale med najpomembnejša glasbena dela v slovenski zgodovini, ter knjige o gorah in skladateljih. Bil je tudi urednik različnih revij in direktor Slovenske filharmonije. Svoj ustvarjalni vrhunec je dosegel tudi na področju vokalno instrumentalne glasbe. Pri ustvarjanju se je spogledoval s tradicijo in sodobnostjo. Preprostost in čistost klasicističnih glasbenih oblik si je jemal za vzor. Zanj sta bili enako pomembna vsebina in oblika glasbenega dela. Njegove umetnine, prežete s preteklostjo in novim – izvirnim, kažejo Lipovška kot skladatelja neoklasicista. Zanj so značilni kontrastni poli združeni v eno. Njegova dela so prefinjena, a tudi glasbeno tehtna. Tako na eni strani stoji trdno na tleh, a hkrati je tudi zasanjan, je domoljub in svetovljan. Mezzosopranistka Barbara Jernejčič Fürst je na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu z odliko zaključila zborovsko dirigiranje in glasbeno-dramsko upodabljanje ter osvojila naziv magistre umetnosti. V času študija je bila članica Flamskega opernega studia v belgijskem Gentu in štipendistka Steans Instituta for Young Artists festivala Ravinia v Chicagu. Izpopolnjevala se je na številnih mojstrskih tečajih, tudi za baročno petje. Njeni nastopi v Avstriji, Belgiji in Sloveniji obsegajo vloge v Mozartovih operah, poleg teh pa je nastopila tudi v redko izvajanih mojstrovinah, kot so Gounodov Faust, Ullmannov Atlantski cesar in Brittnov Onečaščenje Lukrecije. Zapela pa je tudi v praizvedbi opere Fanny Goldmann sodobne skladateljice Mie Schmidt. Je umetnica, ki je zabeležila več nastopov v baročnih opernih delih Monteverdija, Glücka in Händla. Je redna gostja na festivalih doma (Festival Ljubljana, Kogojevi dnevi, Slovenski glasbeni dnevi, Festival Radovljica) in v tujini (Steirischer Herbst, Zagrebški bienale, Klangwerktage Hamburg, Bregenzer Festspiele, Styriarte, Internationale Woche für alte Musik Krieglach, Echi lontani, Festival Retz, Frühling Festival in Musikverein). Nastopa z različnimi dirigenti (S. Kuijken, M. Haselböck, P. Rossi, D. Masson) ter orkestri in ansambli (Slovenska filharmonija, Simfoniki RTV Slovenija, Armonico Tributo Austria, La petite bande, Solamente naturali, Musica Aeterna, Slowind, Mosaik, Tonkünstlerorchester). Goji posebno afiniteto do sodobne glasbene ustvarjalnosti. Zapela je več kot petdeset prvih izvedb številnih najpomembnejših slovenskih skladateljev in skladateljic. Gaiva Bandzinaité se je rodila v Niddenu (Litva). Že kot dijakinja na Umetniški gimnaziji v Vilni je spremljala solopevce, pri petnajstih pa je imela tudi svoj prvi klavirski recital. Študij klavirske igre je nadaljevala na Visoki šoli za glasbo v Vilni. V času študija je korepetirala, snemala za radio in imela vrsto solističnih koncertov. Po opravljenem študiju za koncertno pianistko je na tej ustanovi postala asistentka. Želja po študijskem izpopolnjevanju jo je pripeljala v Avstrijo, kjer se je osredotočila na spremljavo samospeva. Od leta 1995 deluje kot pianistka-korepetitorka na Univerzi Mozarteum v Salzburgu. Ker je znana kot odlična korepetitorka, redno gostuje na številnih mojstrskih tečajih. Koncertna pot jo je s številnimi priznanimi solopevci popeljala v koncertne ustanove kot so Gasteig (München), Musikverein (Gradec), Paul Hall (New York) in Chargehouse (London). Poleg klasičnega in romantičnega repertoarja posveča veliko pozornost tudi sodobni glasbi. Številne njej posvečene skladbe je tudi posnela. Bila je ena od sooblikovalk koncertnega ciklusa Varwe Musica na Dunaju, ki se je ukvarjal z medsebojnim vplivanjem glasbe in likovne umetnosti dvajsetega stoletja.
Program:
H. Wolf (1860 – 1903): Spanisches Liederbuch (izbor) * * *
G. Mahler (1860 – 1911): Frühlingsmorgen (Aus der Jugendzeit vol. 1)
M. Lipovšek (1910 – 1995): Sedem samospevov na pesmi iz ciganske poezije |
|
|
|
|
