 |
|
glasbeni abonma 30. sezona 7. koncert Orkester Slovenske filharmonije
Ivan Repušić, dirigent
Ponedeljek, 14. marec 2011, ob 20.15
Nenad Firšt se je po študiju kompozicije pri prof. Danetu Škerlu in violine pri prof. Roku Klopčiču na Akademiji za glasbo v Ljubljani izpopolnjeval na mednarodnih tečajih za komorno glasbo in kompozicijo doma, na Madžarskem in v Franciji. Deluje kot vodja glasbene dejavnosti na Zavodu Celeia Celje in generalni sekretar Zveze Glasbene mladine Slovenije. Od leta 1988 je tudi umetniški vodja in dirigent Celjskega godalnega orkestra, od lani pa predsednik Društva slovenskih skladateljev. Do sedaj je bilo na koncertih in festivalih v Evropi, ZDA, Braziliji, Avstraliji, Rusiji, Koreji, na Japonskem in Tajskem predstavljenih skoraj sto Firštovih skladb. Njegova dela so navzoča na dvajsetih ploščah uglednih solistov in ansamblov. V seriji Ars Slovenica - Portreti slovenskih skladateljev je izšla tudi njegova portretna zgoščenka. Prejel je več nagrad in priznanj, kot so Prešernova nagrada Akademije za glasbo v Ljubljani, Prešernova nagrada občine Celje in leta 2009 nagrada Prešernovega sklada. O njegovi novi skladbi Poti za simfonični orkester je zapisal: »Motivika, ki jo v prvem delu skladbe prinašajo posamezne orkestrske skupine, se po skupni gradaciji umiri v meditativnem osrednjem delu. Nadaljevanje poti je v izrazito ritmičnem okolju zaupano improvizacijskim solističnim epizodam, skladbo pa zaključuje kratka reminiscenca vseh značilnih elementov.« Romunski skladatelj George Enescu je pri treh letih improviziral na violini, pri sedmih letih je imel svoj prvi recital, potem pa je bil sprejet na dunajski konservatorij, kjer je študiral violino, klavir in violončelo. Študij je nadaljeval v Parizu in se na konservatoriju učil violino pri virtuozu Martinu Marsicku ter kompozicijo pri Gabrielu Fauréju in Julesu Massenetu. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so ga kot vrhunskega violinista, koncertnega pianista, skladatelja in dirigenta spoznali v Parizu, Bukarešti, Berlinu, Londonu kot tudi v Rusiji in ZDA. Čeprav je živel v Parizu, ni nikoli pozabil Romunije in se je tja redno vračal. Svoje edino koncertantno delo je Enescu napisal za violončelo. Koncertantna simfonija, op. 8, je nastala leta 1901. Krstno izvedbo leta 1909 v Parizu je vodil avtor (solist je bil Joseph Salmon, ki mu je skladba tudi posvečena), delo pa je doživelo neuspeh. Bila je ena tistih skladb, ki so povsem zgrešile poslušalčeve emocije. Še pred zaključkom skladbe so se poslušalci uprli izvedbi z neprimernim obnašanjem, žvižganjem in vpitjem. Iz njihove perspektive je bila takrat ta skladba preveč napredna s svojim ekstremnim harmonskim jezikom. V celotnem delu ni niti enega mesta z daljšo melodično linijo, ki bi ulovila poslušalčeva čustva. Danes težko razumemo tako neupravičen sprejem te zanimive skladbe. Leta 1850 so se Robert Schumann, njegova žena Clara in njunih sedem otrok preselili v Du?sseldorf, kjer je skladatelj postal mestni glasbeni direktor. V tem času je bilo območje ob Renu izjemno napredno in gospodarsko zelo uspešno, saj je Du?sseldorf veljal za eno osrednjih industrijskih središč. Navdih za nastanek Simfonije v Es-duru je Schumann dobil ob obisku znamenite kölnske katedrale, v njej pa lahko čutimo tudi njegovo osuplost nad reko Ren. Več kot dvajset let prej je ob pogledu na to mogočno reko, ki je igrala pomembno vlogo v nemških zgodbah in legendah, napisal: »... tukaj leži pred menoj, miren, tih, resnoben in ponosen kot starodaven nemški bog in ob njem ta prečudoviti, cvetoči, zeleni svet z dolinami in griči, posejanimi z vinsko trto: pravi paradiž!«. Schumann je Simfonijo št. 3 v Es-duru, op. 79, napisal v petih tednih. Na začetku je bil koncept simfonije štiristavčni. Ker je bil Schumann ob ponovnem obisku katedrale priča obredu, s katerim so kölnskega nadškofa povzdignili v kardinala, je napisal še petega. Zlasti tri pozavne v tem stavku poudarjajo vzneseno razpoloženje. S ponovno uporabo motiva pozavn v finalu, ki spominja na koral, je skladatelj dodatno poudaril eno(vi)tnost skladbe ter tako združil posvetno in cerkveno. Tri leta po izjemno uspešni krstni izvedbi te simfonije, leta 1854, si je Schumann s skokom v Ren poskušal vzeti življenje. Dve leti pozneje je umrl v sanatoriju v Edenichu. Orkester Slovenske filharmonije se ponaša z bogato in dolgo tradicijo, ki sega v leto 1701. Orkester se ponosno postavlja kot eden najstarejših na svetu. Častni člani Slovenske filharmonije so Josef Haydn, Ludwig van Beethoven, Niccolo Paganini, Johannes Brahms, Carlos Kleiber in drugi. Orkester so med drugimi vodili Lovro von Matačić, Uroš Lajovic, Milan Horvat, Marko Letonja, George Pehlivanian in drugi, sedaj pa je v rokah Francoza Emmanuela Villaumea. Sloves je orkester potrdil na gostovanjih v evropskih kulturnih središčih, v Združenih državah Amerike in na Japonskem ter na pomembnih mednarodnih festivalih (Wiener Festwochen, Maggio Musicale Fiorentino, Praška pomlad, Varšavska jesen, Dubrovniške poletne igre, Ravenski festival). Med posebno dragocene dogodke se uvrščajo koncert z Lucianom Pavarottijem ter gostovanje z Mstislavom Rostropovičem v Rimu in Valencii, koncert v spomin Carlosu Kleiberju pod vodstvom Riccarda Mutija in ponovitev le-tega na Ravenskem festivalu. Uspešna je bila turneja po Švici, japonska turneja pa je presegla vsa pričakovanja. Orkester prireja 36 abonmajskih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, številne priložnostne koncerte in matineje za mlade. Koncertna dejavnost orkestra je zabeležena na več kot 50 zgoščenkah. Francoski violončelist Marc Coppey je pri osemnajstih letih na Bachovem tekmovanju v Leipzigu (1988) osvojil dve najpomembnejši nagradi: prvo mesto in nagrado za najboljšo interpretacijo Bacha. Odločilno za razvoj njegove solistične koncertne poti je bilo gostovanje na festivalu Evian leta 1989, kamor ga je povabil Mstislav Rostropovič. Od takrat redno koncertira po celotni Evropi, ZDA, Južni Ameriki in Aziji v dvoranah z zvenečimi imeni (Wigmore London, Palais des Beaux-Arts Bruselj, Lisztova dvorana Akademije za glasbo v Budimpešti, velika dvorana Moskovskega konservatorija ter Metropolitanski muzej New York) in gostuje na festivalih v Franciji in po Evropi. Kot komorni glasbenik sodeluje z glasbeniki, kot so Maria-Joao Pires, Stephen Kovacevich, Aleksandar Madžar ter Pražák in Talich kvartet. Od leta 1995 do 2000 je bil član kvarteta Ysaye, s katerim je muziciral v najprestižnejših dvoranah po vsem svetu. Njegov repertoar je eklektičen in domiseln. Pogosto izvaja Bacha kot tudi priljubljene koncertne skladbe. Posebno pozornost posveča manj znanim skladbam in sodobni glasbi. Snema za diskografski hiši Decca in Harmonia Mundi. Za svoje posnetke je prejel več nagrad (Diapason d’Or in Choc). Je profesor na Pariškem glasbenem konservatoriju in umetniški vodja Festivala komorne glasbe Colmar. Igra na posebno redek violončelo Mattea Goffrillerja iz leta 1711. Ivan Repušić je po študiju dirigiranja na Akademiji za glasbo v Zagrebu nadaljeval študij na Univerzi Indiana v Pensilvaniji in leto pozneje na Glasbeni akademiji Chigiana v Sieni. V sezoni 2001/02 je v državnem gledališču v Karlsruheju postal asistent dirigenta Kazušija Ona. Dirigiral je vsem najpomembnejšim hrvaškim filharmoničnim, simfoničnim in komornim orkestrom, Festivalnemu orkestru iz Sofije, orkestru Državne opere Hannover, simfonikom iz Kuopia (Finska) ter Cieszynskim (Poljska) in Sarajevskim filharmonikom. Gostuje na hrvaških festivalih, kot so Dubrovniške letne igre, Splitsko in Zagrebško poletje. Med letoma 2001 in 2008 so ga za izstopajoče glasbene dosežke nagradile različne hrvaške kulturne ustanove. Uveljavlja se zlasti na področju opere. Leta 2001 je debitiral v Hrvaškem narodnem gledališču v Zagrebu in od takrat vodil več kot 20 uspešnih postavitev oper od Verdija do mojstrovin verizma in romantike ter sodobne opere in balete. Opaznejša uspeha sta japonska turneja (2005) z Zagrebško filharmonijo ter koncert z istim orkestrom v dvorani Vatroslav Lisinski z Ivom Pogorelićem. Leta 2005 je postal šef dirigent Komornega orkestra Zadar in leta 2008 šef dirigent orkestra HNT Split. Je ravnatelj festivala Splitsko poletje in docent na Umetniški akademiji Univerze v Splitu.
Okvirni program: ***
R. Schumann (1810-1856): Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 97, ‘Renska’ |
|
|
|
|
