 |
|
glasbeni abonma 30. sezona 8. koncert Luka Šulić, violončelo Simon Krečič, klavir
Ponedeljek, 11. april 2011, ob 20.15
Violončelo pred Beethovnovim časom še ni bil znan kot solistično glasbilo, saj so ga pojmovali le kot basso continuo v orkestru. Ludwig van Beethoven je napisal tri sklope sonat za violončelo in klavir. Opus 102 iz leta 1815, kamor sodi tudi Sonata za violončelo in klavir v C-duru, je tretji po vrsti. To leto je bilo za Beethovna prelomno. Zaradi postopnega izgubljanja sluha se je umaknil iz javnega življenja in prekinil klavirsko kariero. Kot neporočen moški brez otrok je vlagal največ energije v izredno zahteven postopek za pridobitev skrbništva nad devetletnim nečakom Karlom. Do leta 1815 so krstno izvedli vseh njegovih osem simfonij. Dve leti zatem je začel ustvarjati 9. simfonijo. V slogovnem smislu pri Beethovnu zasledimo vedno drznejše stopnjevanje v subjektivni izrazni svet, deloma z novodobno sintezo form variacij in fuge (Karl H. Wörner). Sonati za violončelo in klavir, op. 102, je Beethoven posvetil grofici Mariji von Erdödy. Pri njeni družini je nekaj časa živel in z njimi preživel eno poletje na dvoru v Jedlerseeju, kjer se jim je pridružil violončelist Joseph Linke, ki je skladatelja navdahnil s svojo prisotnostjo in glasbo. Takrat sta nastali omenjeni sonati. V opusu 102 si je Beethoven prizadeval ustvariti popolno sonato, ki ne bi bila le skupek stavkov. V rokopisu je nanjo pripisal 'prosta sonata', ker je v svobodni sonatni obliki, ima le dva hitra stavka, ki se začneta s počasno introdukcijo. Uvodno mirno razmišljanje, ki je blizu sanjarjenju, je v a-molovi tonaliteti. Od počasnega stavka se sonata prek modulacij približa sklepnim stranem žive iskrivosti in živahnosti nosilne tonalitete C-dura. Pet skladb v ljudskem slogu, op. 102, je Robert Schumann napisal leta 1849, istega leta je ustvaril tudi Romance za oboo in klavir, op. 94, in Fantazijske skladbe za klarinet in klavir, op. 73. Te zbirke imajo skupnih več stvari: pri vsaki lahko osrednje glasbilo zamenjamo, nobena ni izvajalsko zahtevna, saj jih je napisal za amaterje. Vse te značajsko raznolike skladbe v nizu so melodično privlačne miniature s pomirjujočo lahkotnostjo, polne miline in ne vsebujejo konfliktnih trenutkov. Kažejo najlepši Schumannov romanticizem s hipnotično melodičnostjo, ki se giblje od pastoralnega pa vse do živahnega in radoživega. Schumann je bil mojster miniatur, kratkih skladb, ki so bile večinoma vezane na zunajglasbene vtise. Bil je spreten z neposredno melodično in harmonsko govorico, ki jo je z zunajglasbenimi pobudami znal spojiti z oblikami klasike. V tem zadnjem Schumannovem ustvarjalnem obdobju je v njegovo življenje vstopil 20-letni Brahms. Oba zakonca Schumann, Klara in Robert, sta bila nad talentiranim umetnikom osupla. Sprejela sta ga v družino kot najboljšega prijatelja. Schumann je kmalu po srečanju z Brahmsom poskušal narediti samomor. Morda je bilo to le naključje, morda pa je videl Schumann v mladem Brahmsu moškega, ki bi ga nadomestil tako v skladateljskem kot tudi zakonskem življenju, saj je bil mladenič zagledan v njegovo ženo Klaro. Johannes Brahms je Sonato za violončelo in klavir št. 1 v e-molu, op. 38, napisal leta 1862, tri leta kasneje je tretji stavek te sonate odstranil in ga desetletja kasneje predelal v Sonato za violončelo in klavir št. 2. Namesto Adagia je leta 1865 napisal Allegretto, ki temelji na fugi. Prva sonata za violončelo v e-molu je bilo tudi prvo Brahmsovo solistično delo, ki ga je objavil, posvetil pa ga je prijatelju in mecenu z Dunaja Josephu Gäusbacherju. Karl Geiringer, avtor knjige Brahms: njegovo življenje in delo, deli skladateljevo ustvarjalno pot na štiri obdobja. Prva sonata za violončelo tako sodi v prvo obdobje, kjer se je tankočutno povezoval z umetnostjo preteklosti. Takrat je klavirsko kariero postopno zamenjal za skladateljsko, čeprav je pravo skladateljsko slavo okusil šele po letu 1868, po izredno uspešni izvedbi Nemškega rekviema. Brahms tako kot Schumann ni bil prepričanja, da je godalni kvartet središče komorne glasbe. Kot pianist je čutil, da mora godala in pihala povezati s klavirjem v komorni ansambel, kar se kaže v številnih klavirskih duih (ob klavir je postavil bodisi violino, violončelo ali klarinet) ter klavirskih triih, kvartetih in kvintetih. Čeprav sonata za violončelo ni eno izmed njegovih najboljših del, pa v skladbi, ki izraža temeljne Brahmsove značilnosti, zasledimo liričnost, neteatralično dramatičnost, preprostost, enostavnost, poglobljeno občutenost in domišljijsko bogate trenutke. Skladba, zazrta v preteklost, je zvočno učinkovita, v njej se napredni kompozicijski postopki igrivo prepletajo z glasbenimi oblikami iz preteklosti. Luka Šulić (1987) se je kot posebno nadarjen mlad violončelist že pri 15 letih vpisal na Akademijo za glasbo v Zagrebu v razred prof. Valterja Dešpalja. Leta 2006 je diplomiral in nadaljeval študij na Dunaju pri prof. Reinhardu Latzku. Leta 2009 je na prestižnem mednarodnem tekmovanju violončelistov Witold Lutoslawski v Varšavi prejel prvo nagrado, poleg te pa osvojil še prvo nagrado na tekmovanju Evropske radijske zveze New Talent (Bratislava 2006) ter nagrade na mednarodnih tekmovanjih na Japonskem (Čajkovski za mlade glasbenike), v Italiji (Gorica), Avstriji (Liezen) in Slovaški (Košice). Je tudi dobitnik Glazerjeve listine za leto 2011. Kot solist je koncertiral v mnogih evropskih glasbenih centrih, tudi ob spremljavi pomembnih orkestrov, kot so Ruski simfonični orkester, Simfonični orkester slovaške radiotelevizije, orkestri Varšavske, Wroclawske, Slovaške, Slovenske, Zagrebške in Mariborske filharmonije, Dubrovniški simfonični orkester, Zagrebški solisti in Varaždinski komorni orkester. Nastopil je na Dubrovniškem poletnem festivalu, festivalu New Masters on Tour na Nizozemskem, Festivalu Ljubljana in v Moskvi na koncertih fundacije Vladimira Spivakova, ki združuje mlade talente in lavreate z vsega sveta. Od jeseni 2010 se izpopolnjuje na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu. Zmagal je tudi na avdiciji za nastop v znameniti londonski dvorani Wigmore, kjer bo kot predstavnik Kraljeve akademije za glasbo maja 2011 nastopil na velikem koncertu, na katerem se bodo predstavili najboljši predstavniki vseh londonskih visokih šol za glasbo. Njegovo izpopolnjevanje pri švedskem profesorju Matsu Lindströmu bo trajalo dve leti. Širšemu krogu občinstva je znan tudi po priredbi skladbe Smooth Criminals, ki si jo je doslej na YouTubu ogledalo že več kot pet milijonov gledalcev. Simon Krečič je leta 2002 zaključil študij klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo kot zadnji diplomant prof. Acija Bertonclja, leta 2005 pa podiplomski študij klavirja na visoki umetniški šoli v Bernu v razredu prof. Aleksandra Madžarja. V Švici je začel študirati še dirigiranje v razredu prof. Dominiquea Roggena in je v teh letih dirigiral več švicarskim orkestrom. Maja 2005 je posnel svojo prvo dirigentsko zgoščenko – otroško opero Schneewyttli Rolanda Zossa. Leta 2008 je na mednarodnem dirigentskem tekmovanju v Grossetu (Italija) prejel tretjo nagrado in na zaključnem koncertu nagrajencev dirigiral orkestru Citta di Grosseto. Orkester Slovenske filharmonije je doslej vodil šestkrat. Od septembra 2009 vodi Simfonični orkester Domžale-Kamnik. V letu 2010 je prvič vodil orkester Subotiške filharmonije, poleg tega je dirigiral novo mladinsko opero Pastir Petra Šavlija v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana. V februarju 2011 je bil asistent dirigenta pri predstavi Werther J. Masseneta v produkciji Kraljeve operne hiše v Madridu. Simon Krečič je iskan komorni glasbenik. Sodeluje z glasbeniki vseh generacij, kot so Aleksandar Madžar, Igor Mitrovič, Matej Šarc, Jaka Stadler, Slokar brass trio, ansambel Slavko Osterc, pihalni kvintet Slowind, Marcos Fink, Primož Novšak in drugi. Oktobra 2008 sta se z violinistko Anjo Bukovec vrnila s turneje, v sklopu katere sta nastopila v eminentnih dvoranah v Washingtonu, Edinburgu, New Yorku, Ottawi, Kairu, Madridu, Lizboni, Berlinu, Kijevu, Pragi, Bratislavi, Tel Avivu, Sarajevu in Skopju.
Program: ***
J. Brahms (1833–1897): Sonata za violončelo in klavir št. 1 v e-molu, op. 38 |
|
|
|
|
