 |
|
glasbeni abonma 31. sezona 1. koncert Pihalni kvintet Slowind
Aleš Kacjan, flavta
Ponedeljek, 10. oktober 2011, ob 20.15
Ameriška skladateljica Ruth Crawford Seeger je s svojim uspehom izstopala v povsem moški družbi, ki je vodila glasbeni svet. V svojih delih ni nikoli popuščala nežnosti in okrasju. Glasbene umetnine je snovala s čistimi in z jasnimi oblikovnimi potezami. Pogosto se je vključevala v društva z najnaprednejšimi skladatelji, ki so polagali svoje domislice na temelje modernizma. Na glasbeni poti iskanja je tako naletela na Charlesa Seegerja, priznanega skladatelja in muzikologa, mu med drugim pomagala urediti knjigo, ki obravnava sodobne prijeme v glasbi, in se z njim poročila. Njegov vpliv se kaže zlasti v njenem drugem ustvarjalnem obdobju med letoma 1930 in 1933, ko je ustvarjala v ameriški serialni tehniki, medtem ko njene začetne skladbe iz dvajsetih let 20. stoletja kažejo na posebno nagnjenost k postonalnim vplivom Skrjabina ter privrženost nepravilnemu ritmu in metru. Ko je napisala Suito za pihalni kvintet leta 1952, seveda ni vedela, da ji bo ravnokar diagnosticiran rak vzel življenje že naslednje leto. Po večletnem premoru, ko se je ukvarjala samo z urejanjem ameriških ljudskih napevov v arhivu za ameriško ljudsko glasbo v kongresni knjižnici v Washingtonu, se je s to skladbo prijavila na razpis Državne zveze skladateljev in dirigentov ter osvojila prvo nagrado. S tem se je še enkrat in nazadnje potrdila kot izvrstna umetnica. Program koncerta, ki se v prvem delu dotika Združenih držav Amerike, vključuje tudi Alexandra von Zemlinskega, avstrijskega skladatelja in dirigenta, ki je zadnja leta preživel v New Yorku. Zemlinsky je bil v prvi vrsti izjemen dirigent, povezan z drugo dunajsko šolo; poučeval je Arnolda Schönberga, očeta 12-tonske tehnike, ki je bil dominantna osebnost, vendar Zemlinksy s svojo glasbo ni izražal nikakršnega radikalizma pri odkrivanju novega. Kot dirigent je užival mednarodno slavo, a kot skladatelj je bil povsem prezrt. V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil izključno pisanju glasbe, vendar so ga politično nemirni časi iz Evrope z letom 1938 postopoma pregnali v New York. Tam je pisal zlasti kratke všečne skladbe za različne naročnike, ki so mu zagotavljale preživetje. Jeseni leta 1939 je njegov ustvarjalni zagon prekinila kap. Humoreska je iz istega leta in sodi med njegove zadnje kompozicije. Elliott Carter bo 11. decembra praznoval svoj 103. življenjski jubilej in še vedno ustvarja. Glasbeni svet vedno znova preseneča s svojo neskončno ustvarjalno energijo; pri devetdesetih letih je napisal prvo opero, skladbo Nine by five pa leta 2009. V 102 letih so se skladateljevi glasbeni nazori veliko spreminjali; od začetnih del pod vplivom francoske profesorice Nadje Boulanger in evropskih tokov s Prokofjevim, Honeggerjem in Milhaudom je v štiridesetih letih stopil na pot preprosti in priljubljeni ameriški glasbeni govorici po Aaronu Coplandu, se nato ponovno spogledoval z evropsko ustvarjalnostjo modernistov, ki jo je sintetiziral z ameriško ultramodernistično smerjo. Carter, čaščen kot eden izmed najveličastnejših ameriških skladateljev, ki je najbrž še bolj cenjen v Evropi, je dosegel skladateljski mir v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja, ko je temačen slog zamenjal s svetlejšim. Odpovedal se je neoklasicističnim in ekspresionističnim težnjam, eksperimentiranju in poliritmiji in jo zamenjal za kompozicijsko čistost in jasnost. V skladbi Nine by five (devet za pet) pet glasbenikov izvaja devet glasbil, vsak po dve razen hornista. Skladatelj je hotel izkoristiti prednost glasbenikov pihalcev, ki izvajajo več glasbil: flavtist piccolo, klarinetist izvaja dva tipa tega glasbila, oboist angleški rog in fagotist kontrafagot. Štefana Maurija in Marijana Gabrijelčiča povezuje (oziroma je povezovalo) veliko stvari. Oba sta bila rojena v kanalski občini v času pred 2. svetovno vojno, obema je življenje zaznamovala glasba, oba sta svoj glasbeni kredo najbolj iskrivo izrazila v vokalni oziroma vokalno-instrumentalni glasbi. Glasbeni stavek obeh se izmika slogovnemu omejevanju, saj '…ni lahko poiskati in najti v njunem opusu določene povezave. /…/ Težko ju je primerjati /…/ Saj sta vendar eden in drugi povsem samosvoja primorska bora ali kompletna in kompleksna individuuma', kot je zapisal dr. Franc Križnar, ki je ob tem Gabrijelčičev kompozicijski stavek opisal kot polifonega, ki odseva politonalnost, vključuje raznovrstne arhaizme in razpršenost zvoka. Izhaja iz terčnega kompozicijskega sistema. Harmonski, ritmično-melodični in oblikovni členi kažejo na idejo polifonije tradicij kot nasprotovanje 'novim tokovom'. (Leon Stefanija) Maurijev stavek pa je zmerno moderen, ki tu pa tam preseneti z odkrito, sodobno glasbeno govorico. Skladbe obeh skladateljev pogosto izvajajo in oba sta (bila) navsezadnje tesno povezana s festivalom Kogojevi dnevi: Gabrijelčič kot soustanovitelj in Mauri kot hišni skladatelj festivala. Maurijevo skladbo Spominjanja, posvečeno Gabrijelčiču, in Gabrijelčičevo Salonico, edino njegovo skladbo iz opusa, namenjeno pihalnemu kvintetu, je Slowind izvedel že na koncertu leta 2004 ob odkritju doprsnega kipa Marijana Gabrijelčiča v okviru praznovanj 25-letnice festivala Kogojevi dnevi. Ob praznovanju visokega jubileja, 80-letnice Štefana Maurija, se kvintet skladatelju ponovno poklanja s to zanimivo povezavo skladb. Za Wolfganga Amadeusa Mozarta leto 1776 ni bilo eno izmed najvedrejših, saj se je skladatelj moral ponovno vrniti pod okrilje nadškofa Hieronymusa, s katerim se ni najbolje razumel in za katerega je moral pisati všečno in lahkotno glasbo. Zrelejši kot je bil Mozart, bolj je postajal Salzburg zanj majhen, vpliv očeta in nadškofa pa ga je dušil. Kot nadarjen umetnik si je želel večjih skladateljskih izzivov, kljub temu pa je bilo to zagotovo eno izmed njegovih najbolj produktivnih let. Napisal je pet violinskih in pet klavirskih koncertov, pet simfonij ter vrsto divertimentov in serenad. Slednja sta si oblikovno zelo blizu, saj ju sestavlja večje število stavkov. Serenade so namenjene igranju na prostem ob raznih paradah, divertimenti pa v salonih ali obedovalnicah. Tudi Divertimento v B-duru iz leta 1776 je najverjetneje napisal prav v ta namen. Ansambel Slowind sestavljajo solisti Orkestra Slovenske filharmonije. Repertoar ansambla ne oblikujejo le standardna dela za pihalni kvintet, temveč tudi skladbe namenjene mešanim sestavom. Velik poudarek daje sodobni glasbeni ustvarjalnosti. Že dlje časa tesno sodeluje z Vinkom Globokarjem, Lojzetom Lebičem ter drugimi slovenskimi in tujimi avtorji, ki mu posvečajo svoja dela. Z ansamblom radi sodelujejo mednarodno uveljavljeni izvajalci. Slowind - kot specializiran ansambel na področju sodobne ustvarjalnosti - veliko gostuje na najpomembnejših tovrstnih festivalih v Evropi, Kanadi in Mongoliji. Kvintet Slowind redno muzicira tudi v tujini, kjer je imel odmevne nastope v ZDA, Kanadi, Mehiki, na Švedskem, v Franciji, Italiji in Avstriji. Svetovno sodobno komorno glasbo promovira na lastnem komornem ciklu Festival Slowind, ki se je v desetih letih obstoja razvil v pravo mednarodno gibanje. Na njem sodelujejo tudi tuji priznani ansambli za sodobno glasbo. S tem festival pridobi na mednarodni razsežnosti, saj se koncerti odvijajo tudi v drugih državah. Za dosedanje delovanje je ansambel prejel Župančičevo nagrado (1999) in nagrado Prešernovega sklada (2003). Program:
R. Crawford Seeger (1901-1953): Suita ***
Š. Mauri (1931-): Spominjanja |
|
|
|
|
