 |
|
glasbeni abonma 31. sezona 2. koncert Državni simfonični orkester mesta Voronež (Rusija) Vladimir Verbitsky, dirigent
Ponedeljek, 7. november 2011, ob 20.15
Ruska zgodovina glasbe je tako razgibana, kot je njihova splošna zgodovina. Čeprav glasbena ustvarjalnost v Rusiji do 18. stoletja ni potekala vzporedno z zahodno Evropo, je z nastankom simfonizma ta dežela stopila v korak z Evropo. Vzhodnoevropske države so v svoja glasbena dela poskušale 'uloviti' nacionalni melos, vtisniti v glasbo nekaj tipičnega iz svoje rodne dežele. V Rusiji štejejo za 'očeta' ruske nacionalne glasbe Mihaila Ivanoviča Glinko. Njegov vpliv na ruske skladatelje, ki so mu sledili, je izjemen; med drugimi je vplival na Milija Balakireva, ki je nato izoblikoval krog skladateljev, znanega kot 'ruska peterica', v kateri je bil tudi Aleksander Porfirjevič Borodin. Osrednja težnja skladateljev te peterice je bilo prizadevanje k še močnejši utrditvi ruskega nacionalnega v glasbi. Med Glinkova najpomembnejša dela štejemo dve deli, in sicer obe operi Ivan Susanin (Življenje za carja) ter Ruslan in Ljudmila. Besedilo opere je vzeto iz Puškinove epske pesnitve. V njej se prepletajo vplivi iz ruske, finske, tartarske in perzijske ljudske glasbe kot tudi arhaični napevi ruske folklore, v uverturi pa bomo v veliki meri zasledili junaško vzdušje, ki ponazarja zgodbo. Ta opera ima v zgodovini ruske glasbe pomembno mesto, saj je vplivala na vrsto skladateljev, med drugim tudi na operno ustvarjanje Borodina in Čajkovskega. Aleksander Borodin je bil po poklicu kemik, kar je vplivalo na njegovo glasbeno ustvarjanje. Zaradi dvojne poklicne poti je marsikatera skladba ostala nedokončana, kar velja tudi za priljubljeno opero Knez Igor, ki jo je Borodin pisal skorajda 20 let in sta jo dokončala Nikolaj Rimski - Korsakov in Aleksander Glazunov. Če Borodina tesno povezujemo z opero Knez Igor, potem Petra Iljiča Čajkovskega z baletom Labodje jezero. Čeprav balet po prvi izvedbi ni bil dobro sprejet, je kmalu postal baletni standard in danes predstavlja začetek ruske baletne glasbe, ki sta jo nato nadaljevala Stravinski in Prokofjev. Peter Iljič Čajkovski je pričel s pisanjem simfonije v f-molu konec leta 1876. Nekaj mesecev zatem mu je ena njegovih učenk priznala brezupno ljubezen, ki jo je čutila do njega. Okrog življenja in dela Čajkovskega je veliko napisanega. Tudi ugledni pisci so pogosto nepravično interpretirali in zmotno povezovali njegovo homoseksualnost, v kateri so videli le slabe stvari, z njegovo glasbo. Kot da ni bilo dovolj, da ga Rusi niso cenili, ker so videli v njegovih simfonijah, zazrtih v tradicijo zahodne Evrope, nekakšno izdajstvo vsega ruskega, so pisci trdili, da glasba Čajkovskega izraža le njegove notranje konflikte. Željo po tem, da bi ga kljub homoseksualnosti občinstvo sprejelo, naj bi izražale njegove prelepe in spevne melodije. Strastnost, gorečnost in dramatičnost v glasbi naj bi bile le površinska slika, ki naj bi imele vlogo čustvenega učinkovanja, v samem jedru glasbe pa naj ne bi bilo nič tehtnega. Vsekakor takšne krivične povezave ni mogoče dokazati. Homoseksualnost je bila za Čajkovskega problematična, ampak samo do te mere, da se je s tisto študentko poročil. Kmalu potem je poskušal narediti samomor zaradi občutka krivde, ker ji ni bil zmožen vračati ljubezni, in zaradi samoočitkov, da jo je izkoristil. Čeprav je v zasebnem življenju doživljal težke trenutke, s pisanjem 4. simfonije ni prenehal. Morda je bila to njegova edina svetla stvar v tistem času. Na to simfonijo je bil zelo ponosen. Posvetil jo je mecenki Nadeždi von Meck in prav vsak takt te simfonije naj bi napisal z mislimi nanjo. Koliko je pri tem zadel njeno osebnost, niti ni ključnega pomena, saj se nista nikoli srečala iz oči v oči. Bolj je pomembno, da je to delo eno njegovih najpomembnejših. Čeprav je to simfonijo napisal le tri leta po tretji simfoniji, izgleda, kot bi se obrnila v tem času ena generacija, saj v njej ni več skladateljeve mladostniške naivnosti, pač pa se znotraj nje zrcali človek, ki je spoznal, kako nepomemben je njegov obstoj v primerjavi s celotnim stvarstvom. Državni simfonični orkester mesta Voronež je leta 1925 ustanovil koncil tega mesta. Prvotnemu ustanovitelju in dirigentu orkestra Dmitriju Akhsharumovu so sledili številni priznani in tudi mednarodno uveljavljeni ruski in tuji dirigenti, med njimi tudi Kiril Kondrašin, leta 1972 pa je dirigentsko vodstvo prevzel izredno priljubljen in uveljavljen dirigent Vladimir Verbitsky. Orkester je kmalu postal nepogrešljivi del kulture Voroneža. Sprva se je omejil na izvajanje zgolj del iz železnega repertoarja za simfonični orkester, vendar ga je kmalu razširil na sodobna – takrat modernistična – dela, v povezavi z zborom mesta Voronež pa tudi na operna in oratorijska dela. Tako se orkester lahko pohvali, da je krstno izvedel tri dela Dmitrija Šostakoviča, ki je z orkestrom prvič izvedel tudi svoj prvi koncert za klavir. Najpomembnejša prelomnica v zgodovini orkestra se je zgodila, ko je vodstvo sestava prevzel Vladimir Verbitsky, ki ni vplival samo na kakovost izvedb, ampak je razširil repertoar orkestra, tako da je lahko pripravljal celotne abonmajske sezone in pedagoške programe za otroke. V svoje koncerte je kot gostujoče soliste vedno toplo sprejel nadarjene voroneške mlade glasbenike. Pod njegovo taktirko so z orkestrom sodelovale svetovne zvezde, kot so Emil Gilels, Natalija Gutman, Gidom Kremer, Mikhail Pletnjev, Maksim Vengerov in številni drugi. Orkester ob rednih turnejah po Rusiji, bodisi v koncertnih hišah bodisi na festivalih, pogosto gostuje v Evropi. Leta 2002 se je potrdil tudi na vseruskem tekmovanju simfoničnih orkestrov, ki ga prireja moskovski radio Orfej, in osvojil prvo mesto. Vladimir Verbistky prihaja iz Sankt Peterburga. Študij zborovskega, opernega in orkestrskega dirigiranja ter klavirja je opravil na priznanem Državnem konservatoriju N. Rimski - Korsakov v Sankt Peterburgu (takrat še Leningrajski konservatorij). Po opravljenem študiju je prve dirigentske izkušnje pridobival pod mentorstvom legendarnega Jevgenija Mravinskega, dirigenta Leningrajskih filharmonikov, ki se je močno zavzel za mladega in nadarjenega dirigenta ter ga vodil in mu pomagal utirati pot v glasbeni svet Rusije. Vladimir Verbitsky uživa sloves mednarodno priznanega dirigenta, ki gostuje izven Rusije bodisi z najboljšimi ruskimi orkestri bodisi kot gostujoči dirigent znamenitih tujih orkestrov. V Rusiji redno nastopa z najpomembnejšimi orkestri iz Moskve in Sankt Peterburga. Njegov sloves so utrdila tudi sodelovanja z uveljavljenimi solisti, za njegovo glasbeno pot je bilo zlasti pomembno dolgoletno prijateljstvo in številni koncerti z ruskim pianistom Emilom Gilelsom. Doma so ga za izredne umetniške dosežke odlikovali z nagrado narodni umetnik Rusije. Od leta 1972 uspešno vodi orkester mesta Voronež.
Program: ***
P. I. Čajkovski: Simfonija št. 4 v f-molu, op. 36 |
|
|
|
|
