 |
|
glasbeni abonma 31. sezona 3. koncert Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije Jasna Corrado Merlak, harfa (Italija)
Ponedeljek, 5. december 2011, ob 20.15
Lucijan Marija Škerjanc je kot izredno dejaven skladatelj zapustil obsežen repertoar, ki obsega tako simfonije kot tudi solistične skladbe in samospeve. Škerjančev glasbeni slog in izraz združujeta univerzalne brezčasne prvine, ki z lahkoto nagovarjajo tudi današnje poslušalce. Njegova glasba temelji na izrazito tradicionalnih postopkih in je skoraj v celoti v 19. stoletju. Čeprav je Škerjanc morda nekoliko konservativen, pa se je z liričnim nagnjenjem, uglajenimi razpoloženji, melodičnimi preobrazbami in oblikovnimi raznovrstnostmi ter s prefinjenim občutkom za skladnost in razmerje izrazil 'bogato, tehtno in umetniško prepričljivo.' (Andrej Rijavec). V Suiti v starem slogu se spogleduje s formo concerta grossa in z baročnimi kompozicijskimi smernicami. Suito je napisal leta 1934, ko je glasbeni slog večinoma že izoblikoval in pomeni začetek njegovega zrelega ustvarjanja. Iz tega obdobja so vse tiste skladbe, 'brez katerih si novejše slovenske glasbe ne moremo niti misliti'. (Andrej Rijavec) To je njegova prva suita za godala, in čeprav se v njej spogleduje s preizkušenimi vzorci iz preteklosti, ima skladba veliko romantičnih potez. Claude Debussy je bil eden najbolje šolanih zahodnoevropskih skladateljev, saj se je na pariškem konservatoriju šolal celih 12 let. Glasbeni jezik je revolucionarno privedel na novo izrazno stopnjo, ki so jo skladatelji pred njim le načeli. Debussy je oboževal Wagnerjevo glasbo in si prizadeval, da bi njegova glasba kot Wagnerjeva naravno prehajala iz scene v sceno. A Debussy je dosegel še vrsto drugih uspehov: harmonski stavek z novimi načini povezovanja akordov, orkestrsko barvo je ločeval s posameznimi odtenki v orkestru in vse to tako dovršeno izpeljal, da ima njegova glasba povsem samosvoj, nezamenljiv izraz. Njegova glasba je, 'kot bi bila stkana iz snovi, rahle kot sanje'. (Roger Nichols) Skladbo Obredni in posvetni plesi za harfo in godalni orkester je Debussy napisal leta 1904 po naročilu pariškega izdelovalca glasbil Pleyel, ki je izumil novo kromatično harfo. To je ena najpogosteje izvajanih skladb za harfo v koncertnem repertoarju. Harfa kot eno najstarejših glasbil izhaja iz grško-rimskih časov, zato je Debussy to skladbo napisal z mislimi, uprtimi v to zgodovinsko dejstvo: prvi del skladbe je počasen in modalno osnovan, drugi del je precej hitrejši in se približuje obliki valčka, je poln harmoničnih nasprotij in arhaičnih akordičnih učinkov. Življenje Camillea Saint-Saënsa je prav gotovo eno najbolj nenavadnih v glasbenem svetu. Kot otrok je veljal za genija in z dvanajstimi leti je kot čudežni otrok vstopil v pariški konservatorij. Veljal je za enega najboljših organistov tedanjega časa, ki ga je oboževal celo Liszt. Vzgajali sta ga ovdovela mati in teta. Proti materini želji se je štiridesetletni skladatelj poročil z devetnajstletnico, sestro ene svojih učenk. Rodila sta se mu dva sinova, čeprav je bil večinoma zdoma. Oba sinova sta tragično umrla še kot otroka: starejši je padel z okna v 4. nadstropju, mlajši je čez šest tednov zbolel za pljučnico. Ločil se je od žene in ob smrti 79-letne matere skoraj storil samomor. Zatem je živel nomadsko življenje, nikoli pod pravim imenom. Na stara leta, v času, ko je nastal tudi ta čudoviti Košček koncerta za harfo, je bil kot zagrenjen tradicionalist močan nasprotnik naprednega Debussyjevega glasbenega jezika, ob tem pa kritiziral Brahmsa, Richarda Straussa, Francka in d'Indyja. Žal je njegova negativna drža močno vplivala na sprejemanje njega in njegove glasbe. Nekoč zelo občudovanega skladatelja, ki so ga odlikovale jasnost oblikovne gradnje, izredno orkestrsko barvanje, prepoznaven glasbeni izraz in tehnična brezhibnost, so se vsi izogibali. Nekdo je celo zapisal, da si takrat moral imeti pogum, da si občudoval Saint-Saënsa. Danec Ludvig Holberg (1684-1754) – oče danske literature - se je rodil v Bergnu (Norveška). Norvežani so Holberga posvojili za svojega, saj se je v svojih delih pogosto vračal na norveška tla, kjer je preživel lepo otroštvo, in enako kot so Norvežani njega oboževali, je Holberg imel Norveško za svojo drugo deželo. Ob dvestoletnici rojstva tega literata so tudi Norvežani priredili veliko slavje. Edvard Grieg se je tako kot Holberg rodil v Bergnu in ob praznovanju Holbergovega jubileja dobil dve naročili: kantato za zbor in klavirsko suito, ki jo je tudi sam krstno izvedel. Prva izvedba te suite je bila tako uspešna, da jo je Grieg priredil še za godalni orkester. Obe različici sta še danes izredno priljubljeni. Holbergova suita je tako kot Škerjančeva Suita v starem slogu zasnovana v neobaročnem duhu, sestavljena je iz petih plesnih stavkov, plesi pa naj bi izhajali iz Holbergovega časa. Ta suita velja za eno najpomembnejših del Griegovega repertoarja in si po vplivnosti deli mesto z delom Peer Gynt, klavirskim koncertom, Liričnimi skladbami za klavir in ciklom pesmi Haugtussa, ki jih je napisal za izvrstno pevko – svojo ženo Nino. Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je sestav štirinajstih godalcev, članov Simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Ansambel so ustanovili leta 1993 ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z namenom, da bo obiskoval tiste odre v krajih po Sloveniji, ki jih večji simfonični orkester ne more. V sedemnajstih letih delovanja je odigral približno 300 koncertov doma in v tujini. Je gost uglednih festivalov v Ljubljani in Dubrovniku, Zagrebškega baročnega festivala, festivalov Danubiana, Slovenskih glasbenih dni, nastopil pa je tudi v okviru Svetovnih glasbenih dnevov v Ljubljani. Ansambel je sodeloval s svetovno znanimi domačimi glasbenicami Dubravko Tomšič Srebotnjak, Ireno Grafenauer in Marjano Lipovšek, koncertiral je tudi s svetovno priznanimi mojstri, kot so Miša Majski, Sarah Chang, Stefan Dohr in Richard Galliano. Priložnost daje tudi mladim, a že uveljavljenim solistom. Orkester, ki sicer igra brez dirigenta, je posnel več avdio in video zapisov živih koncertov ter zgoščenk. Repertoar Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije obsega skladbe vseh stilnih obdobij. Posebno pozornost namenja stvaritvam slovenskih avtorjev. Vse to potrjuje visoko kakovost, vlogo in pomen tega ansambla v slovenski in evropski kulturi. Za svoje uspešno delo je prejel nagrado Prešernovega sklada ter Župančičevo in Betettovo nagrado. Jasna Corrado Merlak (Trst, 1966) je študij harfe opravila z odliko na tržaškem konservatoriju Giuseppe Tartini pod mentorstvom prof. Eveline Vio in prof. Marie Grazie Consoli ter prejela srebrno medaljo od predsednika države za najboljšo diplomantko leta. Izpopolnjevala se je na Šoli za glasbo Eastman v Rochesterju (ZDA). S koncertno dejavnostjo je pričela pri petnajstih letih, ko je na Mednarodnem tekmovanju za harfiste v Santi Margheriti Ligure osvojila prvo nagrado. Leta 1986 je osvojila prvo mesto na Mednarodnem tekmovanju za harfiste v Parizu in naslednje leto krenila na daljšo ameriško turnejo. Kot solistka veliko muzicira z orkestri iz Evrope, najpogosteje pa z italijanskimi, slovenskimi in srbskimi osrednjimi simfoničnimi in filharmoničnimi orkestri kot tudi z avstrijskimi, slovaškimi in grškimi. Gostovala je na različnih festivalih (Spoleto, Italija; Ludlow and Worwick Summer Festival, Velika Britanija; festival Francoskega radia v Montpellierju, Francija; Amsterdam Concertgebouw, Nizozemska; Nomus, Srbija). Kot glavna harfistka sodeluje z orkestrom Gledališča Verdi v Trstu, s festivalskim orkestrom iz Spoleta, simfoničnim orkestrom RAI iz Torina, z orkestrom RTV Slovenija in Dunajskim komornim orkestrom. Snema za različne radijske in televizijske hiše, kot so italijanski RAI, angleški BBC, avstrijski ORF in za Francoski radio. Njene posnetke najdemo tudi pri angleški založniški hiši Hyperion.
Okvirni program: ***
C. Saint-Saëns (1835-1921): Morceau de concert (Košček koncerta) v G-duru, op. 154 |
|
|
|
|
