Poezija Svetlane Makarovič
Poezijo naše velike pesnice bo interpretirala igralka in pevka Slovenskega mladinskega gledališča Janja Majzelj, na klavirju jo bo spremljal Joško Šalej.

18. april 2007 ob 20.15:
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Janja Majzelj se je rodila v Ljubljani. Svojo igralsko pot je začela pod režisersko taktirko Matjaža Pograjca v gledališko-plesni skupini Betontanc, v kateri je od leta 1989 do 1997 sodelovala v predstavah Pesniki brez žepov, Romeo in Julija, Za vsako besedo cekin, Tatovi mokrih robčkov, Know Your Enemy! in Na treh straneh neba. Na ljubljanski AGRFT je diplomirala leta 1996 in se leta 1998 zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču.
Občasno gostuje tudi v drugih slovenskih gledališčih, npr. v Mestnem gledališču ljubljanskem (A. P. Čehov: Utva, režija Dušan Jovanović, Martin McDonagh: Kripl iz Inishmaana, režija Mateja Koležnik), Mestno gledališče Ptuj (Paula Vogel: Baltimorski valček, režija Tomi Janežič), v LGL pa je v sezoni 2001/02 po besedilu Svetlane Makarovič zrežirala in odigrala predstavo Kako postaneš glavni. Ukvarja se tudi s petjem: pela je v Fake Orchestra in v drugih manjših zasedbah, prireja pa tudi samostojne koncerte. Zanimajo jo šanson, kabaret in etno glasba.
Spomnijo se je tudi televizijski gledalci, saj je zaigrala v nadaljevanki Totalna razprodaja, ter ljubitelji filma, ki so jo opazili v Burgerjevih Ruševinah. Občinstvo širom po Sloveniji zadnje čase spravlja v smeh kot ena izmed petih protagonistk komedije 5žensk.com v produkciji Špas teatra.

Umetnost me gane…
Umetnost me gane, kadar je resnična, brez sprenevedanja in želje po ugajanju.
In ker se umetnosti ne da spraviti v okvire enačb in pravil splošne forme.
In ker tako drugače dojamemo besede – v sprenevedanju in želji po ugajanju – smo si ljudje izmislili lažjo pot. Umetnost smo stlačili v množico visokoletečih besed in obrazcev do te mere, da si niti ne zasluži več tega imena.
Opus Svetlane Makarovič je vrnil umetnosti kar je njenega v prvem pomenu besede.
Njeni šansoni povedo tisti, česar si ne upamo povedat, vidijo, kamor nočemo gledat, in razgaljajo, kjer je največ sprenevedanja.
Naj bodo izzivalni, cinični, nežni, grenki, vedno me zadenejo naravnost v srce.
Potem jih, ker jih razumem, ne le z glavo, ampak tako, kot lahko razumeš dušo človeka.
Kajti točno tja je usmerjen njihov pogled.

Kot igralki, mi to veliko pomeni.
Janja Majzelj

Svetlana Makarovič je v Ljubljani je končala Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Po nekajletni karieri gledališke igralke in po izjemnem uspehu, ki ga je dosegla v uprizoritvi drame Gregorja Strniše Samorog, je ta poklic zapustila. Od leta 1970 je svobodna književnica. Zavrnila je Prešernovo nagrado brez dodatnega pojasnjevanja. Sicer se skupaj z drugimi slovenskimi pesniki večkrat odpravi v tujino, kjer se udeležuje predstavitev slovenske poezije in literature. Omeniti velja, da je Svetlana Makarovič tudi zavzeta borka za pravice živali. Za svoje življenjsko delo je bila predlagana za Andersenovo nagrado.