Ansambel Ankaran

Mitja Kavčič, klaviature
Dejan Lapanja, bobni
Luka Vehar, kitara
Klemen Teran, bas kitara
Boris Bizjak, flavta
Čiw, glas

12. januar 2011 ob 20.15
Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Na nebu dukat
obešen je zlat,
mal' še tud zame sije.

Le svet' mi, le svet',
saj t'ko lepo je živet.

(Frane Milčinski – Ježek)

Šestčlanska šansonjerska druščina, zbrana pod imenom Ansambel Ankaran, je presek avstrijske in francoske glasbene šole, prepletene s trenutnim glasbenim navdihom našega ožjega in širšega življenjskega prostora. Povezuje jih vrv, napeta visoko nad parterjem izvajalske povprečnosti, varovalno mrežo pa zamenjuje neomajna vera v pristnost in nepokvarljivost tistega, kar počnejo. Svojo dobrodušnost, radoživost, otroško navihanost črpajo iz neprecenljive zapuščine Frana Milčinskega – Ježka, pevca, pisatelja, scenarista in igralca, ki je desetletja v smeh in solze spravljal generacije poslušalcev in gledalcev. Nikoli ni moraliziral ali obsojal, je le pronicljivo razmišljal in opazoval. O socialni neenakosti (Darwin nima prav), odtujenosti (Hiša št. 203), o družbenih spremembah (Party kot na sodni dan), pa seveda o ljubezni in še enkrat ljubezni (Preprosta ljubezen, E lon lan ler).
Ježek prinaša s svojo skromnostjo, lastno le največjim veličinam, svojo voljo do življenja, svojo bridkost, veselje, upanje in ljubezen do vsakogar posebej, če mu le odpre svoje srce. In kot je rad sam povedal: »Če se je ob mojih žalostinkah komu utrnila solza, je treba vedeti, da teh solz nisem natočil jaz. Nabrale so se že prej.«

www.ansambelankaran.com