Oiet (Francija, Španija)

Veni dilecta mea/Pridi, moja ljubljena

Mistična in človeška ljubezen v srednjeveški glasbi

Raphaële Soumagnas, glas, umetniško vodstvo
Paloma Gutiérrez del Arroyo, glas, umetniško vodstvo
Vincent Pislar, glas

8. september 2013 ob 20.00
Štanjel, Cerkev sv. Danijela

Program, ki je sestavljen kot trojni dialog med mistično in človeško ljubeznijo, eno- in večglasjem ter polifoničnimi kompozicijami in improvizacijami, sta sestavili Paloma Gutiérrez del Arroyo in Raphaëlle Soumagnas. Skupino Oiet sta ustanovili leta 2010 in združili pevce, ki so iz srednjeveške glasbe magistrirali na pariški Sorboni, da bi se posvetili izključno glasbi iz rokopisov in glasbenim improvizacijam v srednjeveški Evropi med 11. in 15. stoletjem, pred izumom glasbenega tiska.

Oiet v prevodu iz srednjeveške okcitanščine (jezika, ki so ga govorili v južni Franciji, nekaterih alpskih dolinah Italije in v Aranski dolini Španije) pomeni prisluhnite. Prisluhnite čarobni vokalni glasbi srednjega veka!

Vstop prost.

Koncert je nastal v sodelovanju z italijanskim festivalom Musica Cortese. Več o njihovem letošnjem programu lahko preberete na www.dramsam.eu. (logo iz lanskega kataloga)

Prizorišče:
Župnijska cerkev sv. Danijela je bila sezidana med letoma 1455 in 1460 na prostoru starejše stavbe in kljub kasnejšim baročnim prezidavam predstavlja enega ključnih spomenikov gotske arhitekture na Krasu. Od značilnih gotskih prvin so na zunanjščini še vidni dva gotska vhoda in zazidana okna ter venec zunanjih opornikov ob prezbiteriju. V notranjosti nas v prezbiterij vodi gotsko zašiljen lok. Cerkev je dobila današnjo baročno podobo v 17. in 18. stoletju. Kamnite baročne oltarje povezujejo z delavnico Lazzarini iz Gorice, najzanimivejša je zagotovo reliefna upodobitev gradu Štanjel na glavnem oltarju. Dva lesena kipa svetnikov ob glavnem oltarju sta delo pomembnega štajerskega kiparja Johana Strauba. Leta 1609 je bil prizidan zvonik, ki je zaradi svojega edinstvenega limonastega ostrešja postal simbol Štanjela. Na zunanjščini in v notranjosti vidimo nagrobne kamne grofov Cobenzlov in drugih rodbin, na pročelju zakristije pa je vzidan spomenik škofu Antonu Mahniču, delo Evgena Guština.