 |
|
goriške muze na gradu dobrovo II. sezona
Večer samospevov Rada Simonitija
petek, 19. maj 2006, ob 20.00
Rado Simoniti se je rodil 15. maja 1914 kot deseti otrok kmečke družine v Fojani sredi Goriških Brd. Prve glasbene spodbude je dobil od svojega očeta, Antona Simonitija, čevljarja in glasbenega samouka, organista in zborovodje, ki si je osnovno glasbeno izobrazbo pridobil pri skladateljih Danilu Fajglju, Hrabroslavu Volariču in Ivanu Kokošarju. Z desetimi leti je Rado odšel v Ljubljano, kjer je poleg klasične gimnazije študiral tudi glasbo. Orgle je študiral pri Stanku Premrlu, kompozicijo pri Marijanu Lipovšku in Lucijanu Mariji Škerjancu, dirigiranje pa pri Danilu Švari in Mirku Poliču. Prvo službeno mesto je dobil v Splitu, vendar se je kmalu spet vrnil v Ljubljano in prevzel mesto zborovodje v opernem gledališču. Med drugo svetovno vojno je osnoval slavni partizanski pevski zbor Srečko Kosovel, ki so ga tuji kritiki primerjali z Donskimi kozaki in s katerim je gostoval po vsej tedanji Jugoslaviji in po pol Evrope. Po vojni je do svoje upokojitve leta 1978 deloval kot operni dirigent v ljubljanski operi, kjer se je posebej rad posvečal izvedbam slovenskih del. Veliko pa se je posvečal tudi prosvetni dejavnosti - oživil je Učiteljski pevski zbor Emil Adamič, velike zasluge je imel za ustanovitev mladinskega pevskega festivala v Celju, honorarno je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo, bil je urednik revije Naši zbori, sodeloval je v najrazličnejših mednarodnih žirijah na zborovskih tekmovanjih in še veliko drugega. Posebej pomembno je bilo njegovo sodelovanje z ustanovitelji Slovenske filharmonije leta 1948, kjer je vodil prvi slovenski profesionalni zbor. Zbor je skupaj z orkestrom leta 1951 dobil Prešernovo nagrado, sam Simoniti pa je leta 1976 dobil še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je v Ljubljani leta 1981, dan pred svojim sedeminšestdesetim rojstnim dnem, 14. maja. Kot skladatelj nam je Simoniti zapustil obširen opus, ki obsega okoli 600 glasbenih enot. Mednje sodijo njegova lastna dela in najrazličnejše priredbe. Njegovo kompozicijsko ustvarjanje je v glavnem vokalno, inštrumentalnega nam je zapustil le nekaj scenske in filmske glasbe. Glavnino Simonitijevega opusa gotovo predstavljajo dela za različne zborovske sestave, napisal je tudi dve kantati in opero. Posebno mesto pa zavzemajo njegovi samospevi. Brez obotavljanja lahko rečemo, da so prav samospevi najboljše, kar nam je skladatelj zapustil. V njih se pokaže kot izjemno občutljiv, lahko bi rekli romantični ustvarjalec, ki daje prednost melodiji, jo oblikuje zelo čustveno in večinoma na diatonični osnovi, harmonsko pa svoja dela ureja po vsebinskem izrazu, včasih v zelo preprostem glasbenem stavku, spet drugič v bolj zapletenem in zvočno nasičenem stavku. Melodija je včasih zavestno preprosta, vendar vedno mojstrsko podprta z besedilom. Skladal je na besedila sodobnih pesnikov, veliko je sodeloval s člani partizanske kulturniške skupine, tako v njegovih delih najdemo poezijo Karla Destovnika - Kajuha, Mateja Bora, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Smiljana Samca in drugih. Rado Simoniti se je rodil 15. maja 1914 kot deseti otrok kmečke družine v Fojani sredi Goriških Brd. Prve glasbene spodbude je dobil od svojega očeta, Antona Simonitija, čevljarja in glasbenega samouka, organista in zborovodje, ki si je osnovno glasbeno izobrazbo pridobil pri skladateljih Danilu Fajglju, Hrabroslavu Volariču in Ivanu Kokošarju. Z desetimi leti je Rado odšel v Ljubljano, kjer je poleg klasične gimnazije študiral tudi glasbo. Orgle je študiral pri Stanku Premrlu, kompozicijo pri Marijanu Lipovšku in Lucijanu Mariji Škerjancu, dirigiranje pa pri Danilu Švari in Mirku Poliču. Prvo službeno mesto je dobil v Splitu, vendar se je kmalu spet vrnil v Ljubljano in prevzel mesto zborovodje v opernem gledališču. Med drugo svetovno vojno je osnoval slavni partizanski pevski zbor Srečko Kosovel, ki so ga tuji kritiki primerjali z Donskimi kozaki in s katerim je gostoval po vsej tedanji Jugoslaviji in po pol Evrope. Po vojni je do svoje upokojitve leta 1978 deloval kot operni dirigent v ljubljanski operi, kjer se je posebej rad posvečal izvedbam slovenskih del. Veliko pa se je posvečal tudi prosvetni dejavnosti - oživil je Učiteljski pevski zbor Emil Adamič, velike zasluge je imel za ustanovitev mladinskega pevskega festivala v Celju, honorarno je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo, bil je urednik revije Naši zbori, sodeloval je v najrazličnejših mednarodnih žirijah na zborovskih tekmovanjih in še veliko drugega. Posebej pomembno je bilo njegovo sodelovanje z ustanovitelji Slovenske filharmonije leta 1948, kjer je vodil prvi slovenski profesionalni zbor. Zbor je skupaj z orkestrom leta 1951 dobil Prešernovo nagrado, sam Simoniti pa je leta 1976 dobil še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Umrl je v Ljubljani leta 1981, dan pred svojim sedeminšestdesetim rojstnim dnem, 14. maja. Kot skladatelj nam je Simoniti zapustil obširen opus, ki obsega okoli 600 glasbenih enot. Mednje sodijo njegova lastna dela in najrazličnejše priredbe. Njegovo kompozicijsko ustvarjanje je v glavnem vokalno, inštrumentalnega nam je zapustil le nekaj scenske in filmske glasbe. Glavnino Simonitijevega opusa gotovo predstavljajo dela za različne zborovske sestave, napisal je tudi dve kantati in opero. Posebno mesto pa zavzemajo njegovi samospevi. Brez obotavljanja lahko rečemo, da so prav samospevi najboljše, kar nam je skladatelj zapustil. V njih se pokaže kot izjemno občutljiv, lahko bi rekli romantični ustvarjalec, ki daje prednost melodiji, jo oblikuje zelo čustveno in večinoma na diatonični osnovi, harmonsko pa svoja dela ureja po vsebinskem izrazu, včasih v zelo preprostem glasbenem stavku, spet drugič v bolj zapletenem in zvočno nasičenem stavku. Melodija je včasih zavestno preprosta, vendar vedno mojstrsko podprta z besedilom. Skladal je na besedila sodobnih pesnikov, veliko je sodeloval s člani partizanske kulturniške skupine, tako v njegovih delih najdemo poezijo Karla Destovnika - Kajuha, Mateja Bora, Alojza Gradnika, Srečka Kosovela, Smiljana Samca in drugih.
»Šepet vetra«
9.00: Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica Program simpozija:
Primož Kuret: O Radu Simonitiju ***********
Lučka Winkler Kuret: Rado Simoniti - operni dirigent
20.00: Grad Dobrovo v Goriških Brdih
20.15: Viteška dvorana gradu Dobrovo Program:
Sanjala si (K. D. Kajuh) Marko Kobal
Polž (R. Rudan) Mirjam Kalin
Čeprav tako je (K. D. Kajuh) Marjan Trček ***********
Pod brajdo (M. Janovsky) Marko Kobal
Jasnina (F. Bevk) Mirjam Kalin
Še veš (K. D. Kajuh) Marjan Trček
Marjan Trček je končal visokošolski študij solopetja v razredu prof. Eve Novšak-Houška na ljubljanski Akademiji za glasbo in se izpopolnjeval na pevskih seminarjih (Alfred Burgstaller in Marjana Lipovšek). Uveljavlja se na koncertnem področju v sodelovanju s priznanimi instrumentalisti na različnih instrumentih (orgle, lutnja), vokalnimi ansambli in večjimi vokalno-instrumentalnimi zasedbami (Mariborska filharmonija, Slovenska filharmonija, Consortium musicum, Zagrebška filharmonija idr.). Sodeluje tudi z SNG Opera in balet v Ljubljani in Mariboru, kjer je med drugimi pel vidnejše vloge v odmevnih opernih predstavah. Poleg koncertiranja se posveča tudi snemanjem. Kot pedagog na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani pa svoje znanje in izkušnje prenaša še na mlade pevce. Marko Kobal je svojo glasbeno pot začel pri profesorju Rajku Koritniku. Izobraževal se je v mednarodni pevski šoli pod vodstvom profesorice Marjane Lipovšek in profesorja Alfreda Burgstallerja. Leta 1990 je uspešno opravil avdicijo za operni zbor ljubljanske Opere SNG, hkrati pa se šolal pri profesorju Marku Bajuku na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani ter se izobraževal v opernem studiu pri profesorici Alenki Drnač Bunta. Leta 1988 je prejel drugo nagrado na tekmovanju učencev in študentov glasbe Republike Slovenije. Kot solist je na odru debitiral leta 1994 z vlogo Germonta v Verdijevi Traviati. Njegov repertoar obsega številne nosilne vloge v znanih operah. Sodeloval je tudi na tradicionalnem novoletnem koncertu s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu decembra 2002. V HNK Split je nastopil kot gostujoči solist v Leoncavallovih Glumačih. Pianistka Nataša Valant je študirala v Ljubljani pri prof. Veri Zupančič Kralj in pri prof. Zorki Bradač, obenem pa tudi pri prof. Jelici Portograndi harfo. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani se je izpopolnjevala pri prof. Hildi Horak Čas. Obiskovala je tudi poletne klavirske tečaje v Salzburgu, pri maestru Carlu Zecchiju. Dolga leta je delovala kot korepetitorka, najprej pri glasbenem društvu Consortium musicum, do leta 1991 je bila korepetitorka in harfistka Opere Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, nato pa do leta 2002 pianistka Slovenskega komornega zbora. Valantova se koncertno udejstvuje kot spremljevalka naših vodilnih vokalnih solistov. Z njimi gostuje po domačih in tujih koncertnih odrih. Poleg koncertiranja se posveča tudi snemanju predvsem literature iz področja samospeva. Z Markom Finkom sta za posnetke ciklov Franza Schuberta prejela nagrado Prešernovega sklada. V Parizu pa je plošča »Winterreise« v slovenskem jeziku dobila nagrado Zlati Orfej za interpretacijo. Ob 300 letnici Slovenske filharmonije je prejela priznanje za svoje glasbeno delovanje v okviru te ustanove. Dr. Aleš Gabrič - doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani, raziskuje novejšo slovensko kulturno-politično zgodovino. Je avtor in soavtor številnih publikacij, bil je urednik in sourednik več znanstvenih in strokovnih publikacij. Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani predava zgodovino slovenske kulture, zaposlen je na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Dr. Ivan Florjanc - izredni profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani, skladatelj in glasbeni teoretik, je dolga leta predaval na Pontifikalnem inštitutu za sakralno glasbo v Rimu. Je vodja sekcije za sakralno glasbo pri Društvu slovenskih skladateljev. Pred kratkim je izdal zbrani zborovski opus skladatelja L. Bratuža v Gorici, sicer pa redno sodeluje na simpozijih doma in v tujini. Zasl. prof. dr. Primož Kuret - upokojeni profesor Akademije za glasbo, avtor več del o slovenski glasbi in vodja simpozijev v okviru Slovenskih glasbenih dnevov. Mag. Slavica Plahuta - upokojena zgodovinarka, dolgoletna uslužbenka in direktorica Goriškega muzeja. Preučuje zgodovino II. svetovne vojne, na to tematiko je objavila večje število člankov in razprav. Staša Peršolja -iz Biljane v Goriških Brdih je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani na oddelku za glasbeno pedagogiko in trenutno kot Herderjeva štipendistka študira na Dunaju. Mag. Lučka Winkler Kuret - iz Nove Gorice je diplomirala in magistrirala v Ljubljani na Akademiji za glasbo. Njena knjiga "Zdaj je nauka zlati čas" pri novogoriški založbi Educa je tik pred izidom. Sodeluje pri reviji "Glasba v šoli". Dr. Jonatan Vinkler - profesor na Primorski univerzi v Kopru, slavist in urednik revije Ampak v Ljubljani ter urednik številnih izdaj založbe Nova revija.
Po koncertu bo v grajski avli iz svojega bogatega asortimana vin zbranim postregla Vinska klet Goriška Brda Dobrovo. Pokoncertno pogostitev prispeva Občina Brda. |
|
Osebnosti Rada Simonitija ne moremo označiti zgolj z besedo skladatelj, saj je prav tako pomembno njegovo poustvarjalno, prosvetno in pedagoško delo. Zato bi ga lahko označili kot glasbenega delavca, človeka, ki je živel in delal za glasbo in z glasbo. Ne moremo mimo tega, da je vse življenje pisal skladbe za najrazličnejše zborovske sestave, poleg tega pa se je ukvarjal še z vodenjem zborov, dirigiranjem, poučevanjem mladine in zborovodij ter zavzemanjem za kvalitetno rast slovenskega in predvsem primorskega zborovstva. Seveda se Simoniti ni ukvarjal samo z zborovstvom, temveč je veliko časa in energije posvetil tudi operi, dirigiranju in ustvarjanju opernih del v Slovenskem narodnem gledališču. Prav posebno mesto v njegovem opusu pa zavzemajo samospevi, ki so kompozicijsko najbolj dodelani in jih lahko imenujemo za biser Simonitijevega ustvarjanja. In prav s temi deli se mu želimo v njegovem domačem kraju pokloniti ob 25-letnici njegove smrti.
Osebnosti Rada Simonitija ne moremo označiti zgolj z besedo skladatelj, saj je prav tako pomembno njegovo poustvarjalno, prosvetno in pedagoško delo. Zato bi ga lahko označili kot glasbenega delavca, človeka, ki je živel in delal za glasbo in z glasbo. Ne moremo mimo tega, da je vse življenje pisal skladbe za najrazličnejše zborovske sestave, poleg tega pa se je ukvarjal še z vodenjem zborov, dirigiranjem, poučevanjem mladine in zborovodij ter zavzemanjem za kvalitetno rast slovenskega in predvsem primorskega zborovstva. Seveda se Simoniti ni ukvarjal samo z zborovstvom, temveč je veliko časa in energije posvetil tudi operi, dirigiranju in ustvarjanju opernih del v Slovenskem narodnem gledališču. Prav posebno mesto v njegovem opusu pa zavzemajo samospevi, ki so kompozicijsko najbolj dodelani in jih lahko imenujemo za biser Simonitijevega ustvarjanja. In prav s temi deli se mu želimo v njegovem domačem kraju pokloniti ob 25-letnici njegove smrti.
Altistka Mirjam Kalin je solopetje študirala pri znani slovenski sopranistki Zlati Ognjanovič. Pevske izkušnje si je pridobila kot večletna članica Komornega zbora RTV Slovenija in pozneje kot pevka v Slovenskem komornem zboru. Leta 1994 je postala članica zbora Opere SNG Ljubljana, stalna članica solističnega ansambla pa 1996. leta. Kot obetavna mlada pevka je istega leta prejela Wagnerjevo štipendijo, dve leti pozneje pa nagrado Zlata ptica za poustvaritev Jele v operi Ekvinokcij Marjana Kozine. Njen repertoar je izjemno obsežen in raznolik. Pela je vse večje in nosilne altovske in mezzosopranske vloge v najodmevnejših operah. Kot komorna pevka se je uveljavila doma in v tujini (Avstrija, Anglija, Nemčija, Italija, Potrugalska, Španija, Hrvaška). Do sedaj je z različnimi orkestri pod vodstvom uglednih domačih in tujih dirigentov nastopila v več kot štiridesetih izvedbah obsežnih vokalno-instrumentalnih del od baroka do sodobnosti. Za svoje dosežke je prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.
|
|
|
