zaključni koncert
SAMOSPEVI GORIŠKIH SKLADATELJEV
B. Šček, R. Simoniti, M. Kogoj, Š. Mauri, P. Quaggiato, D. Čadež

Torek, 5. julij 2005, ob 20.00
dvorana Frančiškanskega samostana na Kostanjevici

SAMOSPEVI GORIŠKIH SKLADATELJEV
Zaključni večer 11. sezone ciklusa Glasbe z vrtov sv. Frančiška namenjamo občutljivemu področju komornega muziciranja, samospevu, ki je bil kot komorna vokalno-instrumentalna oblika vabljiv od nekdaj tudi na Goriškem.
»Začeli so ga pisati pred več kot sto leti. Sprva skromno, ljubiteljsko, nato pa bolj in bolj dognano in tehnično zahtevno, in kmalu je postal osrednja izpovedna oblika slovenske glasbene ustvarjalnosti /…/. Slovenski skladatelji so v preteklosti pisali vse tipe samospeva: kitičnega, variirano kitičnega in prekomponiranega. Pisali so ga v preprostem in zapletenem glasbenem jeziku, s poudarkom na melodičnosti in recitativnosti, po absolutnih glasbenih načelih ali z uporabo bogatih možnosti deskriptivnosti. Domoljubnost in domotožje, ki sta sprva temeljni osnovi za njihovo grajenje, sta se že kmalu umaknili ljubezenski in razmišljujoči liriki, ljudski pripovedi in humorju. Kakor drugje so tudi naši skladatelji zanj uporabljali vse načine klavirske spremljave od preproste akordične do zahtevne etudne.
Vsebinska in tehnična mnogovrstnost samospeva je bila za naše glasbene ustvarjalce torej izredno vabljiva. Tej obliki so se posvečali resnični in šolani talenti, pa tudi tisti, ki kljub svojim ustvarjalnim dispozicijam niso imeli priložnosti, da bi se usposobili za komponiranje večjih glasbenih form.« (Ciril Cvetko: Samospevi 1943 – 1945) V bogati zbirki slovenskega samospeva imajo posebno mesto tudi goriški skladatelji in tokrat poskušamo osvetliti ustvarjalnost le nekaterih med tistimi, ki so bistveno zaznamovali goriško glasbeno življenje od začetkov 20. stoletja pa vse do današnjih dni. Osrednjo pozornost ima tokrat samospev Rada Simonitija, briškega rojaka, enega izmed najbolj značilnih soustvarjalcev partizanskega samospeva. Njegov prispevek je že med vojno, še bolj pa po njej, pridobil široko popularnost, saj prihaja intimna avtorjeva nota v tej zvrsti najbolj do izraza. »Simoniti je mehak, čuteč, neposreden, na italijansko romantično ali veristično izraznost spominjajoč melodik, ki ne razmišlja o tem, kaj je novo in kaj znano, kaj originalno in kaj prevzeto … poje iz preprostega srca in daje spevu spremljavo, kakor mu jo je narekovalo trenutno razpoloženje.« (Ciril Cvetko)

»Muzika se piše s srcem, ne pa z logaritmi v roki.«
V tonaliteti teh večkrat izgovorjenih besed Rada Simonitija zvenijo tudi samospevi Brede Friderike Šček (1893 Trst, 1968 Ljubljana), primorske glasbenice in skladateljice, ki je v goriškem prostoru delovala in ustvarjala v prvi polovici 20. stoletja. Kot skladateljico so jo najbolj privlačile male vokalne in klavirske oblike, ki jih odlikujeta izvirna harmonska govorica in čustvena melodika.
Marij Kogoj je snovanje samospeva zastavil z Letskim motivom (1916, Josip Murn), ki ga odlikuje skoraj poznoromantičen zanos in sočno speven lok solističnega parta. Troje solospevov (do leta 1916) – Jaz se te bom spomnila, Sprehod v zimi, Istrski motiv – je ustrezno naslovom uglašenih na mirno, lirično noto, ki se šele v zadnjem stopnjuje do umirjene bolesti.
Z intimnim izpovedovanjem in tankočutnostjo se glasbeni govorici Marija Kogoja želi približati Štefan Mauri iz Avč pri Kanalu. Njegov svojevrsten pristop do tekstov in njegovo gosto tkanje zvočnih mrež (priljubljena kromatika v klavirskih spremljavah in veliki razponi v pevskih melodijah) ustvarja dualizem v glasbeni izpovedi, nekakšno antisimbiozo med pevskih glasom in spremljavo. Zelo rad obvezni klavirski spremljavi dodaja še kontrabas ali flavto. V prevladujočem trdem in trpkem zvočnem razpoloženju kot odsevu zvestobe trdega in trdnega Primorca je Mauri oblikoval lasten zmerno moderen glasbeni stavek.
Komaj 22-letni Goričan Patrick Quaggiato v svojih skladbah sicer ne poskuša biti za vsako ceno samosvoj, je pa iskren in zvedav, kar ga vodi do novih rešitev in zvokov.
Večer Goriškega samospeva zaokrožamo z dvema skladbama Danila Čadeža, rojenega 4. julija 1932 v Solkanu, ravnatelja Glasbene šole Nova Gorica v letih 1962-1969, diplomanta na zborovskem oddelku na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dolgoletnega pevca Slovenskega okteta in urednika za zborovsko glasbo na RTV Slovenija. Njegov samospev Ribič je leta 1962 izšel pri Društvu slovenskih skladateljev v Ljubljani, posebej za nocojšnji večer pa je nastala pesem Na bregu, ki bo tako doživela tudi krstno izvedbo.

Program:

Breda Šček (1893 – 1968): Pomladni vetrc je čez polja šel (dr. Ivo I. Rudolf)
  Noč nad poljem (dr. Ivo I. Rudolf)
  Mauthausen (I. Slokan)
Rado Simoniti (1914 – 1981): Jasnina (F. Bevk)
  Preveč je sreče v srcu mojem (K. Destovnik-Kajuh)
  Na Krasu (J. Kozak)
  Še veš … (K. Destovnik-Kajuh)
  Uspavanka (M. Klopčič)
  Samo en cvet (K. Destovnik-Kajuh)
Šepet vetra (D. Kabalin-Vinodolski, prevod: P. Oblak)
  Bele rože (L. Kalan)
Marij Kogoj (1892 – 1956): Jaz se te bom spomnila (S. Sardenko)
  Štefan Mauri (1931): Eros Tanatos (A. Gradnik) za bariton, kontrabas in klavir
  Smrt Ivana Gradnika (A. Gradnik) za bariton, kontrabas in klavir
Patrick Quaggiato (1983): Ach Gott za sopran, flavto in klavir
Danilo Čadež (1932): Ribič (K. Meško)   Na bregu (S. Gregorčič) - krstna izvedba

Izvajajo: Alessandra SCHETTINO, sopran
Patricija RIJAVEC, sopran
Vladimir ČADEŽ, tenor
Zdravko PERGER, bariton
Bernarda PAŠKVAN, klavir
Neva KLANJŠEK, klavir
David ŠULIGOJ, kontrabas
Matjaž ŠURC, flavta

Zasnova večera: Tatjana GREGORIČ