Persepolis (Francija, 2007, črno-bel, 95’)
režija in scenarij Marjane Satrapi, Vincent Paronnaud
avtorica stripov Marjane Satrapi
umetniški direktor Marc Jousset
animacija Christian Desmares, Thierry Peres
glasba Olivier Bernet
montaža Stéphane Roche
glasovi Chiara Mastrtoianni, Catherine Deneuve, Danielle Darrieux, Simon Abkarian, Gabrielle Lopes, Francois Jerosme
festivali Cannes 2007 (nagrada žirije), Cinemanila 2007 (posebna nagrada žirije), Ottawa 2007 (nagrada za najboljši animirani celovečerni film)

vsebina
Teheran 1978. Osemletna Marjane sanja o tem, da bo kot bodoča prerokinja rešila svet. Odrašča z naprednima staršema in ljubečo babico, v družbi katerih pozorno spremlja padec šahovega brutalnega režima. Ustanovitev nove Islamske republike napoveduje dobo »varuhov revolucije«, ki nadzorujejo vedenje prebivalcev. Marjane si mora zdaj zakrivati obraz, njene sanje o revoluciji pa postajajo še močnejše. V vojni proti Iraku na mesto padajo bombe, začne se pomanjkanje, ljudje izginjajo, represija je vsak dan hujša. Marjane je vse bolj uporniška, zato jo starši pošljejo v Avstrijo, kjer pri štirinajstih spozna povsem drugačno »revolucijo«: puberteto, svobodo in ljubezen, a tudi grenak okus življenja v tuji državi.

komentar
»To ni politično orientiran film s sporočilom, da bi se bolje prodajal. To je predvsem film o moji ljubezni do moje družine. Vendar če evropski gledalci zaradi njega začnejo na Irance gledati kot na človeška bitja, ne pa kot na abstraktne pojme, npr. ‘iranski fundamentalisti’ ali ‘teroristi’, potem bom vedela, da sem nekaj naredila. Ne pozabite, da so prve žrtve fundamentalizma Iranci sami.«
Marjane Satrapi

»Ne zgolj ostra kritika nestrpnosti, ampak posebno zveneč klic po univerzalnih pravicah – svobodi, demokraciji in ljubezni. Z uporabo zelo preprostega, vendar mogočnega dizajna sta avtorja Persepolisa uspešno ustvarila edinstven in originalen kinematografski jezik, v katerem se pojavita človečnost in čustva.«
Mednarodni festival animacije Ottawa

Ofsajd (Offside, Iran, 2006, barvni, 88 min.)
režija Jafar Panahi
scenarij Jafar Panahi, Shadmehr Rastin
fotografija Mahmood Kalari, Rami Agami
glasba Korosh Bozorgpour, Yuval Barazani
montaža Jafar Panahi
igrajo Sima Mobarak Shahi, Safar Samandar, Shayesteh Irani, M. Kheyrabadi, Ida Sadeghi, Golnaz Farmani, Mahnaz Zabihi, Nazanin Sedighzadeh, M. Kheymeh Kabood
festivali Berlin 2006: srebrni medved – velika nagrada žirije; La Rochelle 2006; Toronto 2006; New York 2006

vsebina
Na polnem avtobusu iranskih nogometnih navijačev, ki se odpravljajo na kvalifikacijsko tekmo med Iranom in Bahreinom, v kotu tiho sedi mlad fant. Vendar to ni fant, ampak dekle v navijaški preobleki. Pri vhodu stadiona jo aretirajo in tako konča v priporu skupaj z drugimi dekleti, ki bodo po tekmi predana nravstveni policiji in kaznovana za njihovo neprimerno početje. Do takrat pa prestajajo mučne trenutke, saj tekme ne morejo gledati - poslušajo lahko le krike navijačev ter komentarje mladih vojakov, ki jim zmedeno opisujejo dogajanje na igrišču.

komentar
»Poskušal sem predstaviti omejitve, na katere lahko trčimo v vsakdanjem življenju v Iranu, opozoriti na razkorak med željami prebivalcev Irana in rigidnimi družbenimi normami, ki jih vsiljuje religiozno oblast. Res je sicer, da sem v svojem filmu v prvi plan postavil zgodbo o prepovedi obiska nogometnih tekem za ženske, vendar film kot celota nudi veliko več.«
Jafar Panahi

Panahi ostaja nepopustljivi kritik represivne iranske družbe, pa čeprav je s filmom Ofsajd še odločneje stopil proti žanru komedije. V njem se je namreč lotil prav posebnega fenomena znotraj sodobne iranske družbe: odločenosti ljubiteljic nogometa, da si izborijo pravico do ogleda tekem iranske reprezentance. Toda Panahi preko zgodbe o skupini žensk, ki jim prepovedo vstop na stadion in jih aretirajo, načne veliko širši kontekst odnosa celotne mlade generacije do omejitev, ki jih postavlja islamski fundamentalizem, ter odnosa med prebivalci modernega urbanega okolja in zaostale ruralne pokrajine.
Denis Valič, Total

Polno ali prazno (Gol ya puch, Iran, 2005, barvni, 98 min.)
režija, scenarij in fotografija Abolfazl Jalili
glasba Local Balouch music
montaža Abolfazl Jalili
igrajo Navid Reisi, Sekineh Azadi, Vahid Khedir, Jamile Baluchi, Yasin Khoshamad-zehi, Mohammad-Javad Sadeghi
festivali Tokio 2005; Rotterdam 2005; Durban 2006: najboljši film; Hong Kong 2006

vsebina
Mladenič pride v odročno iransko vas, da bi se zaposlil kot učitelj in poročil. Prepričan, da mu po uspešnem študiju oboje pripada, začne trkati na vrata zadržanih domačinov, ki pa imajo s prišlekom drugačne načrte. Po nizu družbeno angažiranih filmov, ki so bili vsi po vrsti prepovedani, se je Jalili lotil navidez nedolžne komedije, a tudi te ni uspel pretihotapiti mimo iranske cenzure.

Komentar
»Nekateri ljudje vedno ohranijo nasmeh na obrazu, nasmeh Mona Lize, pa naj bodo še tako razočarani in žalostni, ker se morajo v življenju tako namučiti in je njihov trud tolikokrat zaman. Težko je razumeti pravi pomen, ki se skriva za takšnim nasmehom: ali razkriva neko bolečino ali oznanja upanje? Polno ali prazno je zame takšne vrste nasmeh, nasmeh Mona Lize.«
Abolfazl Jalili

V Polno ali prazno je humor pravzaprav glavna komponenta filma. Seveda pa od Jalilija nikoli ne bi pričakovali, da bo humor v njegovih delih samemu sebi namen. Tako sta v njegovem zadnjem filmu humor in ironija vedno v funkciji satire – politične, seveda. Iz te perspektive se njegov obrat h komediji ne zdi več tako nenavaden. Vedeti je namreč treba, da je imel Jalili zaradi kritične nastrojenosti svojih filmov, v katerih motri sodobno iransko družbo, pri oblasteh vedno številne težave. Veliko njegovih del ali ni bilo prikazanih v domačih kinodvoranah ali pa so jih iz njih hitro umaknili. Zato je tokrat v želji, da bi nadaljeval s svojim kritičnim opazovanjem razmer v sodobni iranski družbi, pri tem pa vseeno upajoč, da bo nagovoril kar najširše občinstvo, izvedel ta nepričakovani in za mnoge presenetljivi, a smiselni obrat k žanru komedije.
Denis Valič, Ekran

Želve znajo leteti (Lakposhtha hâm parvaz mikonand, Iran/Francija, 2004, barvni, 98 min.) režija in scenarij Bahman Ghobadi fotografija Shahriar Assadi glasba Hossein Alizadeh montaža Mustafa Kherqepush, Haydeh Safi-Yari igrajo Soran Ebrahim, Avaz Latif, Ajil Zibari, Saddam Hossein Feysal, Hiresh Feysal Rahman, Abdol Rahman Karim festivali San Sebastianu 2004: zlata školjka za najboljši film in nagrada CEC; Sao Paulo 2004: nagrada občinstva; Berlin 2005: stekleni medved in nagrada Peace Film; Rotterdam 2005: nagrada občinstva.

vsebina Zgodba se odvija v vasici v Kurdistanu blizu turško-iranske meje v obdobju invazije ZDA na Irak. Trinajstletnega dečka Sorana domačini kličejo »Satelit«, saj je znan po tem, da montira satelitske krožnike in antene, ki so v tem času zelo popularne. Vaščani namreč mrzlično iščejo novice o invaziji in Sadamu Huseinu. Soran se dobro znajde tudi kot vodja vaških otrok. Organizira nevarna odstranjevanja min in čiščenja minskih polj, ki so v bližini vasice, neeksplodirane mine pa dobro prodaja na črnem trgu. Nekega dne spozna siroto Agrin, ki s svojim jasnovidnim bratom potuje skozi vas. Dvojčka skrbita tudi za triletnega otroka. komentar »Želve znajo leteti Bahmana Ghobadija je čudovita zgodba o kurdski begunski skupnosti tik pred in po ameriški invaziji na Irak. Film uspe hkrati igrati vlogo takojšne zgodovinske reportaže in skrivnostne sodobne pravljice. Obenem pa je tudi eden najboljših filmov o otrocih v vojni in se zaradi nesentimentalnega prikaza načina življenja otrok v vojnem času postavi ob bok filmom, kot sta Nemčija leta nič (Roberto Rossellini, 1974) in Ivanovo otroštvo (Andrej Arsenjevič Tarkovski, 1962). To Ghobadi v veliki meri doseže z igro peščice otrok, ki niso profesionalni igralci in v večini resnični begunci iz obmejnega dela med Irakom in Turčijo.« Erik Syngle