Janez MatičičJanez Matičič se je rodil 3. 6. 1926 v Ljubljani. Pri šestih letih je začel študirati igranje violine, kasneje pa tudi klavir. Prvo skladbo je napisal pri 14. letih in od takrat se je posvečal skladanju. Po Srednji glasbeni šoli je nadaljeval študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani: kompozicijo je študiral pri profesorju L. M. Škerjancu, dirigiranje pa pri prof. Danilu Švari in klavir pri prof. Antonu Troštu. Diplomiral je leta 1950/51. Najprej se je zaposlil na Srednji glasbeni šoli, kjer je poučeval harmonijo, kontrapunkt in oblikovslovje. Poleg tega je deloval tudi kot profesor klavirja na Akademiji za glasbo. Leta 1959 je odšel na izpopolnjevanje v Paris. Mentorica za kompozicijo je bila skladateljica Nadja Boulanger (1959 - 1961). Od leta 1962 pa do 1975 je sodeloval v glasbeno-eksperimentalni skupini 'Groupe de Recherches Musicales', ki je delovala v okviru francoskega Radia pod vodstvom Pierra Schaefferja na področju elektroakustične glasbe. Od leta 1984 je na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučeval predmet Glasbena analiza (Harmonsko-oblikovna analiza). Po letu 1987 je odšel ponovno v Pariz, kjer je poučeval klavir na različnih tamkajšnjih glasbenih konservatorijih. Od leta 2001 je član slovenske 'Akademije znanosti in umetnosti'.
Kot skladatelj se je uveljavil na različnih glasbenih področjih: na orkestrskem in komornem. Njegova pomembnejša dela obsegajo tako skladbe za klavir (4 sonate, 2 suiti, 20 koncertnih etud, 3 etude za levo roko, 'Palpitations', 'Intermittences', 'Resonances', 'Toccata-fantazija', 'Miniaturne variacije' in 'Gemini za dva klavirja) kot tudi komorna ('Poeme lyrique', 'Sinteze' in 4 Uspavanke vse tri za violino in klavir, Godalni kvartet, 'Memory' za kvartet saksofonov, 'Repliques' za alt saksofon in klavir, 'Canto rapsodico' za klarinet in klavir, 'Prolog za 10 trobil, 'Geode' za klavir in tolkala). Na področju orkestrske glasbe so najbolj opazne: 2 simfoniji (1954 in 1999), 'Trans…', suita za godalni orkester, 2 Koncerta za klavir in orkester, Koncert za violino in orkester ter Koncert za violončelo in orkester. Posvečal se je tudi ustvarjanju elektroakustične glasbe izmed katerih bi izpostavili: 'Oscilacije', 'Tri vizije', 'Forme', 'Fuzije' in 'Kozmofonija' za klavir in magnetofonski trak.
Prejel je številne nagrade za glasbena dela. Leta 1962 je dobil nagrado za 'Sonato št. 1' v Monaku na tekmovanju 'Prince Rainier de Monaco', leta 1966 ga je nagradil Radio Beograd za skladbo 'Resonance za klavir', nato v Parizu leta 1969 za skladbo 'Sinteze' za violino in klavir na 'Prix du merite culturel et artstique'. Za 'Koncert za violino in orkester' je prejel Prešernovo nagrado. Letos pa se mu je Slovenija še dodatno poklonila in ga nagradila s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
nazaj na vrh strani >>
nazaj na uvodno stran >>
Pavle MerkùPavle Merkù (12. julij 1927, Trst) je diplomiral iz slovanske filologije (Ljubljana, 1950) in doktoriral iz literarnih ved (Rim, 1960). Violine se je učil pri očetu in pri Cesareju Barisonu, kompozicije pa pri Ivanu Grbcu in Vitu Leviju, ki sta oba bila učenca Antonia Smareglie.
Učil je literarne predmete v slovenskih šolah v Ljubljani in Trstu (1950-1965), delal je kot glasbeni konzulent in kritik (1953-1965), bil je odgovoren za glasbene sporede ter sodelavec za kulturne sporede (1965-1987) pri regionalnem sedežu za Furlanijo - Julijsko krajino italijanske Radiotelevizije (RAI) v Trstu.
Pisal je komorno in simfonično glasbo, pozornost pa je posvetil predvsem vokalu samemu ter vokalu z instrumentalno spremljavo. Napisal je kantate za solistične glasove in/ali zbor ter instrumentalne skupine ali orkester; opero Kačji pastir, ki je bila uprizorjena v tržaškem gledališču G. Verdi (1976) in v mariborski Operi (1985-1986). Izpod njegovega peresa so nastale številne zborovske skladbe na grško, latinsko, nemško, slovensko, italijansko, furlansko in sardinsko besedilo; za zbor in za solistične glasove z instrumentalno spremljavo je priredil slovenske in italijanske ljudske pesmi, posebno pozornost je posvetil otroškim glasovom.
Njegova dela so izvajali na vseh celinah. Leta 1971 je prejel nagrado Prešernovega sklada za Violinski koncert. Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je leta 1985 izvolila za dopisnega člana. Leta 2001 je prejel prvo Štrekljevo nagrado 'za izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega izročila v besedi in pesmi.' Takratni predsednik RS Milan Kučan ga je odlikoval s srebrnim Častnim znakom Svobode Republike Slovenije (2002). Imenovan je bil za rednega člana 'Deputazione di storia Patria' za Furlanijo Julijsko krajino. Lansko leto mu je Društvo Slovenskih skladateljev podelilo Kozinovo nagrado za vrhunske dosežke za zaokrožen skladateljski opus. Njegova glasbena govorica raste iz poznoromantične šole, ki se kasneje odpre novim izkustvom ter sledi predvsem zgledu D. Šostakoviča in drugim iz dunajske šole, zaradi česa se proglaša za neoekspresionista. Etnomuzikološke raziskave, ki jih je opravljal v slovenskem in italijanskem prostoru od leta 1965 dalje, so obogatile njegovo izrazno paleto.
nazaj na vrh strani >>
nazaj na uvodno stran >>
