Kar-brez-skrbi (Happy-Go-Lucky, Velika Britanija, 2008, barvni, 118 minut)

režija Mike Leigh
scenarij Mike Leigh
fotografija Dick Pope
glasba Gary Yershon
montaža Jim Clark
igrajo Sally Hawkins, Eddie Marsan, Alexis Zegerman, Samuel Roukin, Karina Fernandez, Kate O'Flynn, Sylvestra Le Touzel, Caroline Martin, Oliver Maltman, Sarah Niles
produkcija Film4, Ingenious Film Partners, Summit Entertainment, Thin Man Films, UK Film Council
festivali, nagrade: Berlin 2008: srebrni medved za najboljšo igralko (Sally Hawkins); British Independent Film Awards 2008: za najboljšo stransko igralko (Alexis Zegerman) in igralca (Eddie Marsan); zlati globusi 2009: za najboljšo igralko v komediji ali mjuziklu (Sally Hawkins); Nacionalno združenje filmskih kritikov (ZDA) 2009: za najboljšo igralko (Sally Hawkins), za najboljšega režiserja (Mike Leigh), za najboljši scenarij (Mike Leigh), za najboljšega stranskega igralca (Eddie Marsan); Pula 2008: zlata arena za najboljšega režiserja (mednarodni program, Mike Leigh)
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba
Tridesetletna Poppy je vedno nasmejana optimistka, odeta v pisana oblačila, ovešena z žvenketajočim se nakitom in obuta v čevlje s štorkljajočimi visokimi petami. Poppy se trudi z neumornim čebljanjem in s šalami polepšati dan vsakomur, ki ga sreča, njena radoživost pa marsikoga v njeni bližini spravlja ob pamet. Dela kot učiteljica in živi z umirjeno prijateljico Zoe, ki je njeno pravo nasprotje. Ko ji ukradejo kolo, se vpiše v avtošolo, kjer naleti na zadržanega učitelja z neprožnimi učnimi metodami. Poleg tega se Poppy vpiše še na tečaj tanga, kjer strastna španska učiteljica spreobrača zategnjene Britance. Ob vseh teh dejavnosti pa se Poppy še romantično zaplete s socialnim delavcem Timom, kar pa ni všeč njenemu učitelju v avtošoli.

komentar
Ko govorimo o filmskih mojstrovinah, običajno pomislimo na epska dela, ki nas presunejo s svojo veličino. Pomislimo na filme, ki se rojevajo iz velikih ambicij in še večjih proračunov. Vendar pa je zato, da se posname taka intimna mojstrovina, kakršna je Kar brez skrbi Mikea Leigha – na prvi pogled nadvse lahkoten film, ki pa se usidra v naši glavi in nas ne zapusti, dokler po urah (ali celo dnevih) razmišljanja o njem ne ugotovimo, kako globok in večplasten je –, potrebno veliko več od same ambicije in veliko več od golega denarja. Kar brez skrbi je posnet v režiserjevem značilnem slogu – namesto vdanega sledenja scenariju so igralci svoje like razvili na podlagi skupne improvizacije – in v njem ni zapleta v klasičnem pomenu besede. Zgodba, kolikor lahko o njej govorimo, je tako posledica naše vedno globlje in intimnejše povezanosti z glavno junakinjo, neumorno optimistično osnovnošolsko učiteljico Poppy. Zdi se, kakor da bi si Leigh že v začetku zadal navidez nemogočo, na neuspeh obsojeno nalogo: le kdo neki hoče danes gledati filme o srečnih ljudeh? Dramatična napetost se vendar poraja iz nesreče, stresa in zmede. A Leigh in njegovi igralci znajo čarati.
Stephanie Zacharek, Salon.com

Mikeu Leighu, britanskemu cineastu, ki je v svojih filmih t.i. " kitchen sink realism" pripeljal do novega vrhunca, moramo priznati, da njegov opus naseljujejo nekateri izmed najbolj pristnih in sočnih likov filmske zgodovine. V tem pogledu se nam tudi tokrat ni izneveril, saj nam v svojem najnovejšem delu, komični drami Kar brez skrbi, ponudi nov lik, ob gledanju katerega se nam zazdi (in na skrivaj si to tudi zaželimo), da bo vsak trenutek sestopil s platna in sedel poleg nas. Z igralko Sally Hawkins (ki si je na berlinskem festivalu za svojo igralsko kreacijo prislužila srebrnega medveda), v filmu zbadljivo, iskrivo, domiselno in živahno osnovnošolsko učiteljico Poppy, sta brez sentimentalizma in zatekanja h klišejem ustvarila prepričljiv portret nepopravljivega optimista, ki se je odločil opraviti vozniški izpit. Brez pretiravanja bi si upali celo reči, da je ta, na improvizaciji zasnovana komična drama, eden najbolj pronicljivih in duhovitih filmov zadnjih let, še posebej od tistega trenutka dalje, ko Poppy sede v avtomobil.
Denis Valič, Delo

izjava avtorja
Mislim, da lahko iz filma Kar brez skrbi vsakdo potegne nekaj zase. Pravzaprav mislim, da lahko vsakdo potegne nekaj zase iz vseh mojih filmov. Sam snemanje filmov namreč dojemam kot sprehajanje po svetu in opazovanje življenja. In upam, da vsi moji filmi gledalcu ponudijo priložnost, da se seznani z določenim segmentom življenja. Tako v najnovejšem filmu gledalce še posebej usmerjam k razmisleku o pojmih poučevanja in učenja. V njem imamo namreč opravka z žensko, ki je odlična učiteljica. Stanovanje si deli z drugo učiteljico. Potem v filmu nastopi inštruktor vožnje, ki je najslabši mogoč učitelj, kakršnega si lahko predstavljate. O poučevanju nima pojma. Njegova glava je polna idej, o katerih pompozno razlaga, učiti pa preprosto ne zna. Seveda pa se film ne ukvarja samo s tem, govori o marsičem in mislim, da bo v njem vsakdo našel nekaj zase.
Mike Leigh, režiser in scenarist

režiser
Mike Leigh, rojen 1943, je britanski dramatik, scenarist in režiser, ki slovi kot eden najbolj talentiranih režiserjev za delo z igralci. Njegova dela zaznamuje tudi družbena kritičnost in nagnjenost k portretiranju vsakodnevnih težav slehernikov, zaradi česar Leigha pogosto primerjajo s še enim velikanom britanske kinematografije Kenom Loachom. Za razliko od Loacha Leigh slovi po tem, da filme začne snemati brez scenarija oziroma vsaj brez natančno izpisanih dialogov in izdelanih filmskih likov, saj vznik teh temeljnih sestavin narativnega kina prepušča procesu sodelovanja z igralci in improvizaciji. Posledično njegove navidez klasično režirane filme prežema občutek zračnosti, spontanosti in nepredvidljivosti, kakršen sicer zaznamuje dokumentarne filme. Za svoja dela je Leigh prejel že praktično vse največje filmske nagrade, od zlate palme do zlatega leva, dvakrat pa je bil tudi nominiran za oskarja (nazadnje prav s Kar brez skrbi). Večino njegovih filmov – omenimo le najbolj znane: Življenje je sladko (Life Is Sweet, 1990), Goli (Naked, 1993), Skrivnosti in laži (Secrets and Lies, 1996), Karieristki (Career Girls, 1997), Vse ali nič (All or Nothing, 2002) in Vera Drake (2004) – smo lahko gledali tudi na domačih platnih v redni distribuciji.

Predfilm:
Ćikorija an'kafe (Chicory 'n' Coffe, Slovenija, 2008, animirani, barvni, 8 minut)

režija: Dušan Kastelic
scenarij: Dušan Kastelic (po pesmi Iztoka Mlakarja)
fotografija: Dušan Kastelic
glasba: Iztok Mlakar
animacija: Dušan Kastelic, Cory Collins
glas: Iztok Mlakar
produkcija: Bugbrain, Inštitut za animacijo
festivali, nagrade: Portorož 2008: vesna za najboljšo animacijo; Cineposible 2008: nagrado Pilar Bardem za najboljši film s področja ženskih pravic; San Joaquinu 2008: nagrada žirije za najboljši animirani film; Worldwide Short Film Festival – Torontu 2009; Edinburgh 2009; Atlanti 2009; Palm Springs 2009, Animamundi (Brazilija) 2009.

zgodba
Spremljamo zgodbo preprostega kmečkega para od njune poroke pa do smrti. Rdeča nit zgodbe je drobna prevara – žena je namreč možu vse življenje kuhala poceni kavni nadomestek (cikorijo) namesto prave kave. Njen mož, ki je grobijan in ljudomrznež, prevare ni nikoli opazil, čeprav so zanjo vedeli vsi. Zanj je tista brozga imela boljši okus od najboljše kave. Preprosta zgodba o tem, kako tistim, ki jih imamo radi, tega ne znamo pokazati, dokler ni prepozno.

»Vsekakor eden nespornih vrhuncev festivala, eden največjih dosežkov slovenske animacije in kratkega filma sploh. Z neverjetno natančnostjo in občutkom pove preprosto zgodbo, polno grenko-sladke resnice. Z uporabo najmodernejše tehnike animacije se brez sramu postavi ob bok največjim in najbogatejšim studiem. Iz njegovega vrhunskega filma čikorija zadiši kot kafe.« obrazložitev žirije ob podelitvi nagrade na FSF 2008

Sto žebljev (Centochiodi, Italija, 2007, barvni, 92 minut)

režija Ermanno Olmi
scenarij Ermanno Olmi
fotografija Fabio Olmi
glasba Fabbio Vacchi
montaža Paolo Cottignola
igrajo Raz Degan, Luna Bendandi, Andrea Lanfredi, Amina Syed, Carlo Faroni, Luigi Galvani, Enrico Molinari, Giuseppe Pivanti, Giovanni Ponti, Pino Ponti, Gino Rizzati, Angela Fornaciari, Ettore Viani
produkcija Cinemaundici, Rai Cinema
festivali, nagrade: Cannes 2007; Karlovi Vari 2007; Toronto 2007; Rotterdam 2008; nagrada kritikov regije Piemonte za najboljši film leta 2007
povprečna ocena občinstva: 4
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Cankarjev dom

zgodba
Mlad, a uveljavljen univerzitetni profesor, ki poučuje na univerzi v Bologni, se znajde v središču zahtevne policijske preiskave. Odloči se, da bo zapustil svoje dotedanje življenje, in se preseli v zapuščeno kolibo v mirni podeželski skupnosti na bregu reke Pad. Med prišlekom in krajevnimi prebivalci se hitro stkejo pristne prijateljske vezi. Zaživi v spontanosti in iskrenosti vsakdana. Okoliški prebivalci ga imajo kmalu za svojega, saj jih s svojo karizmo in z odprtostjo povsem osvoji. Udeležuje se vaških veselic, vaščani pa mu pomagajo pri ureditvi njegovega doma. Še posebej tesne prijateljske vezi naveže z mladim poštarjem in dekletom, ki je zaposlena v pekarni. A nekega dne profesor v želji, da bi pomagal vaščanom, uporabi svojo kreditno kartico in tako ga oblasti ponovno najdejo ...

komentar
Sto žebljev je liričen slavospev naravi in življenju. /.../ Film, izmenično bister, pronicljiv in mističen, vsebuje nekaj prodornih misli in izobilje duševne hrane, ki nam polni duha še dolgo potem, ko se iztečejo odjavni napisi. Olmijevi liki nas odkrito napeljujejo na to, da vsak nov zasuk v zgodbi razumemo kot biblično alegorijo, ker pa je sam režiser ta film označil za svojega poslednjega, smo celo v skušnjavah, čeravno nekoliko romantičnih ali predrznih, da protagonistovo zavračanje akademskega statusa interpretiramo kot neke vrste grandiozno in avtobiografsko izjavo mojstra, ki odhaja v pokoj. Naj v tem primeru uživa še mnoga leta bukolične sreče.
Joe Sheppard, The Lumiere Reader

Olmiju se je zahotelo realnosti. Kar je po svoje ironično: njegovi filmi so vedno gravitirali k dokumentarnosti. In tudi Sto žebljev je film, ki skuša shoditi po vodi. Profesor na bolonjski univerzi (Raz Degan), ki ima dovolj razlogov, da je izgubil vero v vero, križa serijo unikatnih »svetih« knjig (proč dogme! proč klišeji! proč represija!), potem pa se pred preganjalci – okej, pred sodobno »inkvizicijo«, pred sodobno verzijo rimskih centurijev – mučeniško zateče med preproste, iskrene ljudi, v naivno rajsko skupnost ob reki Pad, kjer s svojo dolgo brado, svojimi dolgimi lasmi in svojimi mesijanskimi oraklji kar kliče po hospitalizaciji. Umobolnice so polne ljudi, ki pravijo, da Jezusa Kristusa le igrajo. Sto žebljev bi lahko vrteli skupaj z Dvomom.
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
Že pred časom sem povedal: še preden sem začel snemati Sto žebljev, sem vedel, da bo to moj zadnji igrani film. Nadaljeval bom z dokumentarci kot na začetku poklicne poti pred več kot petdesetimi leti. Želim si, da sprejmete mojo odločitev kot osebno izbiro, ki je nastala premišljeno in je ni spodbudila domišljavost niti ni bila boleče iztrgana. Ne gre za pretirano čustvenost. Danes je to spontano dejanje: posledica moje preobrazbe v teh dolgih letih, ki me v tem dragocenem obdobju življenja, imenovanem 'zrela' leta, vodi k drugim ciljem.
Ermanno Olmi

režiser
Ermanno Olmi se je rodil leta 1931 v Bergamu. Odraščal je v Bergamu in Milanu. Svojo profesionalno pot je pričel kot asistent pri kratkih filmih, leta 1959 pa je po številnih kratkih dokumentarcih posnel svoj celovečerni prvenec, film Čas se je ustavil (Il tempo si e fermato, 1959). Kmalu se je uveljavil kot eden najpomembnejših italijanskih režiserjev, avtor, ki je žlahtni duh in modus operandi italijanskega neorealizma uspešno ponesel vse v novo tisočletje. Njegove umirjene filme odlikuje zrela obravnava praviloma perečih socialnih in duševnih stisk, ki tarejo malega človeka. Leta 1978 je posnel svoj morda najbolj znani film Drevo za cokle (L'albero degli zoccoli) in zanj v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film. Kmalu zatem, leta 1982, je ustanovil zasebno in neformalno filmsko šolo Ipotesi cinema. Leta 1988 je s filmom Legenda o svetem pivcu (La legenda del santo bevitore) zmagal še na festivalu v Benetkah. Leta 2004 se je temu mojstru italijanskega filma z obsežno retrospektivo njegovih del poklonila tudi Slovenska kinoteka.

Genova (Genova, Velika Britanija, 2008, barvni, 94 minut)

režija Michael Winterbottom
scenarij Michael Winterbottom, Laurence Coriat
fotografija Marcel Zyskind
glasba Melissa Parmenter
montaža Paul Monaghan
igrajo Colin Firth, Hope Davis, Catherine Keener, Perla Haney-Jardine, Willa Holland, Margherita Romeo, Dante Ciari produkcija Revolution Films, Aramid Entertainment Fund, Film4, Moviola Film och Television AB
festivali, nagrade: Toronto 2008; San Sebastián 2008: srebrna školjka za najboljšo režijo; Talin 2008: nagrada žirije za najboljši film; Varšava 2008; London 2008; Hong Kong 2008
povprečna ocena občinstva: 4
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba
V prometni nesreči se smrtno ponesreči Marianne, mati dveh deklic - šestnajstletne Kelly in desetletne Mary. Joe, oče obeh deklet, je univerzitetni profesor, po rodu Anglež. Ker želi hčerama (ki sta bili na nek način krivi za nesrečo in zaradi tega še toliko bolj potrti) omogočiti pozabo tega travmatičnega dogodka in vrnitev k normalnemu življenju, se odloči, da ju bo peljal na stari kontinent, kjer bodo poskušali družno zaživeti novo življenje. Nastanijo se v italijanski Genovi, povsem novem okolju za vse družinske člane, pri tem pa jim pomaga Joejeva dobra prijateljica Barbara, ki tu živi že od prej. Joe se zaposli na tukajšnji univerzi, deklici pa prosti čas preživljata po svoje. Starejša Kelly prične na lastno pest raziskovati mesto in skrivnosti seksualnosti, medtem ko postane mlajša Mary obsedena z vizijami mrtve mame, ki jo videva povsod.

komentar
Čeprav se nam na trenutke morda lahko zazdi, da je v tej siloviti drami o žalosti, občutku krivde in vse bolj zajedajoči se bolečini zaznati nekaj nestvarnosti, pa nas že v naslednjem trenutku povsem prevzamejo njena čudovita atmosfera, igra na meji popolnosti in tiste malenkosti, ki preprosto ganejo. Winterbottom je tokrat posnel toplo, ganljivo, a nikoli osladno dramo, preprosto filmsko delo, ki v gledalcu poustvari občutke življenja v mestu, obsijanem s soncem. Predstaviti mu je uspelo življenjsko teksturo nekega mesta, ujeti življenjsko silo, naseljeno v tistih malih, ozkih, očem turista nevidnih ulicah, v katerih kipi od pisanosti vseh usod. A osupljivo ni le mesto samo. V tem okolju se je odlično znašel tudi Colin Firth, saj lahko ob njegovi interpretaciji tega zadržanega, a hkrati izrazito ekspresivnega lika ugotovimo, da še nikoli ni bil boljši. Zadnji košček sestavljenke pa nedvomno tvorita njegovi filmski hčerki, ki kljub mladosti osupneta s svojo skoraj naturalistično interpretacijo.
Chris Prince, Sky Movies

Rekli bi lahko, da je v opusu Michaela Winterbottoma zaznati nekakšen eklekticizem, saj skorajda ni teme, ki je ne bi obdelal: od vojne v Bosni v filmu Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo), prek glasbene scene v britanskem Manchestru iz filma 24-urni žurerji (24 Hour Party People), do ameriške zunanjepolitične hegemonije in razmer v zloglasnem zaporu na Kubi, ki ju je obdelal v filmu Pot v Guantanamo (Road to Guantanamo). A kljub nadvse različnim temam, ki jih je obravnaval, ni mogoče spregledati, da se je v svojih delih vedno posvečal predvsem človeškemu vidiku posamezne zgodbe. Nič drugače ni v Genovi, v kateri okostje tvorijo družinska razmerja in s katero nam poda intimni potret dinamike odnosov v družini, ki se sooča z izgubo, mladostniškim uporništvom, s krivdo in spremembo kulturnega okolja. Genova je surov, skorajda predrzen film o družini, ki se sooča s tragedijo in išče nove začetke; je spretno narejen in prečudovito posnet, predvsem pa skrbno premišljen film.
Alex Beattie, Critic's Notebook

izjava avtorja
Del tistega, kar me je pri tem filmu najbolj zanimalo, je bilo ustvariti pozoren, čuječ portret družinskega življenja. Všeč mi je bila ideja družine, preseljene v povsem novo okolje, kjer oče in hčeri ne poznajo nikogar, zato so prisiljeni čas prebijati skupaj. Zame je to film o očetovski ljubezni in o odnosu med otrokoma. Materina smrt je zgolj iztočnica za zgodbo. Bolj me je zanimalo, kako jim bo uspelo ponovno sestaviti svoja življenja. Zanimali so me vsakodnevni rituali, ki tičijo v srcu vsake družine in v srcu njihovega premagovanja žalosti.
Michael Winterbottom

režiser
Winterbottom, rojen 1961, svojo kariero začne pri televiziji. Do svetovne slave se dokoplje že z drugim celovečercem Temno srce (Jude, 1996), posnetim po režiserjevem najljubšem (istoimenskem) romanu Thomasa Hardyja. S svojim naslednjim filmom Dobrodošli v Sarajevu (Welcome to Sarajevo, 1997) prvič eksplicitno izkaže svoj politični angažma, vestno in pogosto kontroverzno obravnavo aktualnih in perečih problemov sodobnega sveta, kar do izraza prihaja še v njegovih novejših filmih Na tem svetu (In This World, 2002, zlati medved v Berlinu), Pot v Guantanamo (The Road to Guantanamo, 2006, srebrni medved za režijo v Berlinu) in Mogočno srce (A Mighty Heart, 2007). Z realistično dramo Pravljična dežela (Wonderland, 1999) se prvič oprime energičnega, napol improviziranega načina snemanja filmov, s kar se le da majhno filmsko ekipo, kar kasneje postane njegov prepoznaven avtorski pečat. Za njegovo največjo uspešnico doslej velja film 24-urni žurerji (24 Hour Party People, 2002), leta 2004 pa filmske vode razburka s sijajno minimalistično ljubezensko melodramo 9 orgazmov (9 Songs), ki jo zavoljo nazornega prikazovanja spolnih odnosov med ljubimcema marsikdo označi za pornografijo. Trenutno ima v različnih fazah produkcije kar štiri celovečerne filme.

Turneja (Turneja, Srbija, Bosna in Hercegovina, 2008, barvni, 102 minuti)

režija Goran Marković
scenarij Goran Marković
fotografija Radoslav Vladić
glasba Zoran Simjanović
igrajo Dragan Nikolić, Josif Tatić, Jelena Đokić, Slavko Štimac, Gordan Kičić, Mira Furlan, Tihomir Stanić produkcija Balkan Film, Testament Film
festivali, nagrade Montpellier 2008 (festival mediteranskega filma): zlata antigona za najboljši film, nagrada nova za najboljši film; Montréal 2008: nagrada za najboljšega režiserja (Goran Marković), nagrada FIPRESCI; Solun 2008: nagrada občinstva za najboljši film; Kairo 2008; Trst 2009 (Alpe Adria Film Festival)
distribucija: Cinemania group

zgodba
Leta 1993 se kljub srditim bojem v Bosni in Hercegovini skupina naivnih beograjskih igralcev v želji po hitrem zaslužku odpravi na turnejo po Srbski krajini. Na poti pristanejo v osrčju vojne vihre in izgubljeni tavajo med frontami, od ene vojske do druge, od enega vojnega dobičkarja do drugega, med vsemi narodi, ki so bili vpleteni v krvavi konflikt, iz smrtonosno nevarnih avantur pa jih ves čas rešujejo zgolj igralske sposobnosti. Toda ob vrnitvi v domovino ugotovijo, da je cena za nenavadno pustolovščino veliko višja, kot so si predstavljali.

komentar
S Turnejo se je Marković nekdanje Jugoslavije lotil še z vidika tradicionalnega, malce obrabljenega, a vedno priročnega in nezgrešljivega motiva: »Ves svet je oder.« In nasprotno. Če motiv povežemo z maksimo »vojna je teater« in če v ospredje postavimo skupino oportunih, zapitih in narcisoidnih pripadnikov beograjskega teatra, ki v kratki, a profitabilni turneji po Srbski krajini leta 1993 vidijo predvsem možnost lahkega zaslužka, se stvar toliko bolj nagiba k stereotipom. Ko se dramska uprizoritev prične mešati z realnostjo, ki gledališko skupino obkroža, in ko ta realnost postaja enako, če ne bolj absurdna kot tista na odru, potem moraš biti res dober režiser, če se hočeš izogniti pastem poetičnega (in patetičnega) nadrealizma, s katerim so znali pred pol stoletja ravnati predvsem Francozi. Markoviću je kar uspelo. Turneja je teater absurda, protivojna farsa in seveda obsodba balkanske morije, pri čemer režiser ne pušča nobenega dvoma: proti nasilnemu brezumju se je mogoče boriti le z močjo umetnosti.
Simon Popek, Delo

Turneja, ki jo je posnel Goran Marković, eden izmed prvakov jugoslovanskega »novega novega vala« (Specijalno vaspitanje, Nacionalna klasa, Variola vera, Već vidjeno, Tito i ja ipd.), ki po vseh teh letih še vedno brca (Kordon), je film o bosanski vojni, ki se dogaja leta 1993, in sicer v Srbobranu in okolici, v Srbski krajini, kamor s krstićevskim minibusom, ki ga pilotira Slavko Štimac, pripotuje obupana, anemična, napol mrtva beograjska gledališka skupina, ki išče priložnost za kak hitri, stranski zaslužek, kajti v Beogradu umetnost – še najmanj teater – ne zanima nikogar več. Niti samih igralcev ne. Nimajo več komu igrati. /.../ Če bi Marković ta film posnel leta 1993, bi bil precej bolj urgenten kot danes, ko izgleda le kot zapoznela meditacija o »večnih« resnicah vojne, toda muslimani, ki so imeli Srbe nekoč radi in ki niso navijali za Sarajevo ali pa Željezničarja, ampak za Crveno zvezdo, bodo to revizijo komedije Kdo neki tam poje? razumeli vsaj kot korak v pravo smer. Če nič drugega, jih bodo ponovno združili filmi, ki jih ni več mogoče posneti.
Marcel Štefančin, jr., Mladina

izjava avtorja
Sploh pa je ta vojna v marsičem iracionalna. Za začetek, tu se vojskujejo isti ljudje, ki govorijo isti jezik, ki imajo isto mentaliteto in ki imajo ista čustva. Med njimi ni razlike. Razmišljal sem, kako težko bi bilo posneti film o tej vojni. Predvsem s kostumografskega vidika, pa tudi sicer. V pravi vojni se obe strani razlikujeta že na prvi pogled. Ne le po izgledu, ampak tudi po obnašanju. Tu pa so vsi isti – Srbi, Hrvati, Muslimani. Vsi so isti. Vse to so identični ljudje. En narod.
Goran Marković, iz scenarija filma

režiser
Goran Marković se je rodil leta 1946 v umetniški družini (oba starša, Rade in Olivera, sta znana jugoslovanska igralca). V letih med 1965 in 1970 je študiral filmsko režijo v Pragi na znani filmski akademiji FAMU. Neposredno po študiju za televizijo posname okrog 50 dokumentarnih del in že v teh se izkaže z drznostjo tako na formalni kot vsebinski ravni. Konec leta 1976 posname svoj celovečerni igrani prvenec, dramo Posebna vzgoja (Posebno vaspitivanje), in se z njim silovito uveljavi tako v domačem prostoru (na festivalu v Pulju film prejme kar 14 nagrad) kot v tujini (nagrajen je tudi na festivalu v Mannheimu). Sledi njegovo morda najplodnejše obdobje, ko snema eno mojstrovino za drugo: družbeno satiro Mojstri, mojstri (1980), fantastično dramo Variola vera (1982), politično Tajvansko kanasto (1985), grozljivko Že videno (1987). Vrhunec in hkrati zaključek tega obdobja nedvomno predstavlja film Zbirni center (1989). Po balkanskem vojnem konfliktu obvelja za enega najdoslednejših in najdrznejših kritikov politike lastne domovine Srbije (Odtrgana komedija, dokumentarec Ponoreli ljudje, igrano-dokumentarni Srbija leto nič, Kordon). Za svoja dela je prejel številne mednarodne in domače nagrade.

Vampirska ljubezen (Lat den rätte komma in/Let The Right One In, Švedska, 2008, barvni, 114 minut)

režija Tomas Alfredson
scenarij John Ajvide Lindqvist (po svojem istoimenskem romanu)
fotografija Hoyte van Hoytema
glasba Johan Söderqvist
montaža Dino Jonsäter, Tomas Alfredson
igrajo Kare Hedebrant, Lina Leandersson, Per Ragnar, Henrik Dahl, Karin Bergquist, Peter Carlberg, Ika Nord, Mikael Rahm, Karl-Robert Lindgren, Anders T. Peedu, Pale Olofsson
produkcija EFTI, The Chimney Pot, Fido Film AB, Filmpool Nord, Ljudligan, Sandrew Metronome Distribution Sverige AB, Sveriges Television (SVT), WAG
festivali, nagrade: Karlovi Vari 2008; Tribeca 2008: nagrada za najboljši igrani film; Mednarodni festival fantastičnega filma Bruselj 2009: zlati krokar za najboljši film; Festival fantastičnega filma Amsterdam 2009: črni tulipan in srebrni krik za najboljši film; Edinburg 2008: nagrada kritikov za najboljši film; Fant-Asia 2008: nagrada žirije za najboljši film, najboljšo režijo in najboljšo fotografijo; Sitges 2008: velika zlata nagrada za najboljši evropski fantastični film; deveti najbolj priljubljeni film na Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu 2008 po mnenju gledalcev
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Demiurg

zgodba
Dvanajstletni Oskar je introvertiran, osamljen fant, stalna tarča nadlegovanja močnejših sošolcev. Ko se v njegovo sosesko priseli vrstnica Eli, se zdi, da je naposled le našel sorodno dušo. Eli, bledolična, resnobna in na mraz neobčutljiva deklica s čudnim telesnim vonjem, se prikaže le ponoči, ob njenem prihodu v mesto pa se zgodi vrsta skrivnostnih izginotij in umorov. Medtem ko Oskar počasi odkriva njeno pravo naravo, med njima vzklije prva mladostniška ljubezen. Eli pa ve, da lahko preživi le, če se nikjer ne ustali. Oskarja nauči, kako se upreti zalezovalcem, a ko se Oskar vseeno znajde v škripcih in zre svoji največji grozi v oči, se Eli vrne in ga brani na edini način, ki ga pozna.

komentar
Pravi skriti zakladi se letos skrivajo v sekciji Ekstravaganca. /.../ morda pravo presenečenje festivala predstavlja švedska vampirska grozljivka Vampirska ljubezen. Najstniška pripoved, postavljena v zamolklo, zasneženo nordijsko pokrajino, slabo stoletje po nastanku Murnauovih, Dreyerjevih in Browningovih vampirskih klasikov ponovno dokazuje, da lahko tovrsten film tudi v začetku 21. stoletja še vedno doseže vsaj primerljivo zmes izvorne misterioznosti, erotičnosti in srhljive nenaravnosti, v tem pa zaporedje računalniških efektov uporabi sebi v prid tako, da z njimi gibanja polživečih teles tudi dejansko postanejo motilno tuja. Pohvalen dosežek v času, ko je večina fantazijskih filmov videti kot vzporedni proizvod industrije računalniških iger.
Matic Majcen, Dnevnik (poročanje z Liffa)

Ta luciden švedski neodvisni dragulj, ki ga je z obilico domišljije in preudarnosti zrežiral Tomas Alfredson, osvobodi vampirske filme iz spon prežvečenih konvencij, kot so posnetki drhtečih dekoltejev in okrvavljenih podočnjakov. Namesto tega nam ponudi uravnoteženo in neubranljivo privlačno analizo odtujenosti in ljubezni. /.../ Vampirska ljubezen arhetipu nesmrtnosti povrne njegovo poetično kohezivnost in mogočnost mita.
Elena Oumano, The Village Voice

izjava avtorja
Ko sem prebral roman Vampirska ljubezen, sem takoj vedel, da moram to zgodbo spraviti na veliko platno. Gre za občutek, kakršen te navda pri enem samem scenariju ali eni sami knjigi izmed stotih. Povečini me s takšnim občutkom navdajo samo koščki surovega materiala, posamezne podrobnosti in nuja, da bi po njem segel s svojimi grabežljivimi rokami in ga ponovno napisal. Tokrat je bilo drugače. To je zgodba, ki je obenem vrhunsko literarno delo in fantastična drama. Navzlic depresivnemu ozadju svinčeno sive Švedske, trdih socialnih okoliščin in krvavega nasilja sem v njej videl predvsem romantično ljubezensko zgodbo z upanja polnim in srečnim koncem. Sorodno dinamiko med temačnim ozadjem in svetlejšim ospredjem vidim v zgodbah Charlesa Dickensa ali pri nekaterih klasičnih piscih grozljivega žanra.
Tomas Alfredson

režiser
Tomas Alfredson se je rodil leta 1965 v mestu Lidingö na Švedskem. Svojo filmsko kariero začne kot asistent pri nacionalnem filmskem studiu. Nekaj let režira glasbene videe in nato še nekaj let dela pri švedski televiziji, za katero zrežira vrsto komičnih nadaljevank. Svoj celovečerni igrani prvenec, družinsko komedijo Bert – den siste oskulden (Bert: zadnja devica), posname leta 1995. Doma se dokončno uveljavi s celovečernim filmom Fyra nyansen av brint (Štirje odtenki rjave, 2004), za katerega prejme švedsko nacionalno nagrado za najboljšo režijo. Vampirska ljubezen je njegova prva mednarodna uspešnica.

Rokoborec (The Wrestler, ZDA, Francija, 2008, barvni, 111 minut)

režija Darren Aronofsky
scenarij Robert D. Siegel
fotografija Maryse Alberti
glasba Clint Mansell
montaža Andrew Weisblum
igrajo Mickey Rourke, Marisa Tomei, Evan Rachel Wood, Mark Margolis, Todd Barry, Wass Stevens, Judah Friedlander, Ernest Miller
produkcija Wild Bunch, Protozoa Pictures, Saturn Films
festivali, nagrade Benetke 2008: zlati lev za najboljši film; oskarji 2008: nominaciji za glavno moško (Mickey Rourke) in stransko žensko vlogo (Marisa Tomei); zlati globus 2008: za najboljšo moško vlogo (Rourke) in najboljšo filmsko pesem (Bruce Springsteen); BAFTA 2009 (nagrada Britanske filmske akademije): za najboljšo moško vlogo (Rourke); Toronto 2008; New York 2008; Solun 2008
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba
V poznih osemdesetih prejšnjega stoletja je Randy »The Ram« Robinson blestel kot zvezda ameriške profesionalne rokoborbe. Danes, dvajset let pozneje, iz svojega zgaranega, postaranega telesa izžema poslednje atome moči, ko nastopa pred peščicami najbolj zvestih občudovalcev po zanikrnih telovadnicah v predmestju New Jerseyja. Odtujen je od svoje hčerke in osamljen; živi zgolj še za kratke trenutke v ringu, ki pa so le bleda, popačena senca minule slave. Srčni napad ga prisili v pokoj in Randy se znajde pred težavno nalogo premisleka o smotru svojega obstoja. Poskuša se približati hčerki, zaplete se celo v nežen, romantičen odnos z lokalno striptizeto, vendar pa strašne praznine v njegovih prsih nič več ne more zapolniti. Navzlic strogim navodilom zdravnika in prošenj vseh tistih, ki so mu prišli blizu, se Randy znova poda v ring.

komentar
Najbolj fascinanten element Rokoborca je izobilje podrobnosti iz ozadja rokoborske prakse. Aronofsky je v tem nenavadno spreten, pa čeprav ni še nikoli posnel niti približno podobnega filma. V snegu in plundri New Jerseyja se Randy in njegovi nasprotniki spoprijemajo po zanikrnih klubskih sobah in šolskih telovadnicah; niso izbirčni glede garderob; krpajo svoje poškodovane telesne dele, se med seboj vzpodbujajo in vnaprej dogovarjajo o poteku dvobojev. Izvemo vse o tem, kako se pripravijo do krvavitve in kako načrtujejo nasilna 'presenečenja' v poteku spopada. In potem se odpravijo pred publiko in igrajo.
Roger Ebert, Chicago Sun-Times

Esenco Rokoborca še najlepše opišemo, če povemo, da film dobesedno zleze pod kožo tako glavnega junaka Randyja Robinsona kot tudi resničnega Mickeyja Rourka. /.../ Ni potrebno veliko mentalnega napora za ugotovitev, da je rokoborba, kot jo slika Rokoborec, tudi popolna metafora za film. In sicer ne katerikoli film, temveč naš film, film naših časov; film, glede katerega smo že večkrat ponovili, da je naposled presegel dolgovezni spor med resnico in lažmi ter se vrnil k podobi, vrnil k afirmaciji podobe kot mesta, na katerem se resnica in laž znova in znova prepletata v eno, tako neskončno ozko kot tudi neskončno.
Emmanuel Burdeau, Cahiers du cinéma

Film navidez uporablja uveljavljene klišeje, kot so občutljivi športnik v krizi, zanemarjena hči in barska plesalka z otrokom, torej mati samohranilka, ki se preživlja z zavrženim poklicem, vendar z njimi ne manipulira. Ne vplete jih v kakšno pregreto dramo konfliktov ali v še bolj priljubljeni ritual srečnega konca, marveč junake kratko malo prepušča njihovim stiskam in negotovosti. Po drugi strani je ostareli, umetno zagoreli, dolgolasi mišičnjak v pajkicah nekam bizaren, če ne kar grotesken lik, toda v upodobitvi Mickeyja Rourka, ki ni brez sledov osebnih izkušenj, premore pristno življenjsko prepričljivost, s kakršno se lahko le redko pohvalijo precej bolj vsakdanje ali "realistično" zasnovane filmske osebe.
Bojan Kavčič, Stop

izjava avtorja
Nihče še ni posnel resnega filma o rokoborbi in vedno sem se spraševal, zakaj je tako. Mislim, da večina ljudi profesionalne ameriške rokoborbe preprosto ne jemlje resno. Zdi se jim smešna, tudi neumna. Bolj ko sem se začel sam spuščati v svet rokoborbe in ga preučevati, bolj sem odkrival, za kako kompleksen in tragičen svet gre v resnici. Stopnja smrtnosti v tej igri je preprosto vrtoglava. In dejstvo, da fenomen ni preučen, je res nenavadno. Sploh glede na to, da je rokoborba tako priljubljena. Gre za eno najbolj priljubljenih oblik zabave v Ameriki, ki pa je še nihče ni podrobneje preštudiral.
Darren Aronofsky

portret režiserja
Darren Aronofsky se je rodil leta 1969 v newyorškem Brooklynu, kjer je nato tudi odraščal. Na filmsko prizorišče vstopi silovito. Celovečerni prvenec Pi (1998) mu na prestižnem festivalu v Sundanceu prinese nagrado žirije, med občinstvom pa hipoma obvelja za kult. Še večji uspeh doseže s svojim drugim celovečercem Rekviem za sanje (Requiem for a Dream, 1999), vizualno hipnotično, frenetično in šokantno upodobitvijo najrazličnejših vrst odvisnosti. Po sorodno ekstravagantni znanstveno-fantastični romanci z naslovom Fontana življenja (The Fountain, 2006), ki povsem pogori tako pri kritiki kot pri občinstvu, Aronofsky preseneti z Rokoborcem, vizualno umirjeno, povsem realistično in neobičajno pretresljivo dramo, ki mu zasluženo prinese zmago na prestižnem beneškem festivalu.

Gomorra (Gomorra, Italija, 2008, barvni, 137 minut)

režija Matteo Garrone
scenarij Matteo Garrone, Roberto Saviano, Massimo Gaudioso, Gianni Di Gregorio, Ugo Chiti, Maurizio Braucci (po istoimenski literarni predlogi Roberta Saviana)
fotografija Marco Onorato
scenografija Paolo Bonfini
montaža Marco Spoletini
igrajo Maria Nazionale, Salvatore Cantalupo, Gigio Morra, Salvatore Abruzzese, Marco Macor, Ciro Petrone, Toni Servillo, Gianfelice Imparato, Carmine Paternoster
produkcija Fandango, Rai Cinema, Sky
festivali, nagrade (izbor) Cannes 2008: velika nagrada za najboljši film; Chicago 2008: srebrni hugo za najboljši scenarij; David di Donatello 2009: za najboljšega režiserja, za najboljši film, za najboljši scenarij, za najboljšo montažo, za najboljšo izvirno glasbo, za najboljšo produkcijo, za najboljši zvok; Evropske filmske nagrade 2008: za najboljšega režiserja, za najboljši film, za najboljši scenarij, za najboljšo fotografijo, za najboljšega igralca
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Cinemania group

zgodba
Moč, denar in kri: to so "vrednote", s katerimi se prebivalci provinc Neapelj in Caserta soočajo iz dneva v dan. Prisiljeni so spoštovati pravila, ki jih veleva "sistem", italijanska mafijska organizacija Camorra. Druge izbire preprosto ni. Le nekateri so v položaju, da si lahko privoščijo kolikor toliko normalno življenje. V tem krutem, navidezno izmišljenem svetu, katerega korenine so vraščene globoko v realnost, se prepletajo zgodbe petih oseb: Don Cira, imenovanega "Podmornica" ("Il sottomarino"), 13-letnega Totoja, ki komaj čaka, da "odraste", nerazdružljivih Marca in Cira, diplomanta Roberta, ki išče delo, in krojača Pasqualeja, ki se mora soočiti s kitajsko konkurenco.

komentar
Evropska filmska akademija je te dni razdelila nagrade – in italijanska Gomorra, posneta po razvpitem, kontroverznem bestsellerju Roberta Saviana, je pobrala vse glavne nagrade. Za film, režijo, scenarij, moško vlogo in kamero. Kar pove vse. Vsa ostala jamranja evropskih auteurjev so le pogrešljive sence eposa, ki je briljantno, mozaično, ekspozejsko ujel veliki bankrot kapitalizma. Gomorra namreč brutalno – in že kar nadrealistično naturalistično – pokaže, da sta se kapitalizem in podzemlje že davno spela in si obljubila večno zvestobo, da drug brez drugega ne moreta, da je torej kapitalizem gangsterizem in da je gangsterizem kapitalizem. Še več, podzemlje je bolje, bolj učinkovito organizirano kot kapitalizem – Neapelj, ki ga obvladuje camorra, lokalna mafija, ekspertka za visoko modo, gradbeništvo in odvoz smeti, je videti kot nadaljevanje kapitalizma z represivnimi, militantnimi, morilskimi sredstvi, kot groteskna verzija Kitajske, kot – po Žižku – »naša prihodnost«, prihodnost kapitalizma. Patosa in kodeksa časti, ki je krasil družino Corleone, ni več. Sovražnikov nimaš bližje kot prijateljev – prijateljev nimaš, sovražnike pa pobiješ, ker so konkurenca.
Marcel Štefančič, jr., Mladina

Zgodba filma v svojem razpletanju sledi individualnim potem oseb, ki živijo na periferiji Neaplja in pri tem ustvarja tako silovito kakofonijo podob, kot jo v sodobnih filmih vidimo le redko. Usode različnih oseb se ne križajo in prav tako ne pogojujejo. Družbo, kakršno nam predstavi Garrone, poganjata izključno trgovina z drogo in prevzemi oblasti s strani različnih mafijskih klanov. V teh ozkih in mračnih uličicah mesta ter na podeželju, ki se duši v smeteh, so življenja posameznikov podvržena skrajnim absurdom. Scenarij filma nam z redkokdaj videno natančnostjo opisuje mehanizme nadvlade, korupcije in samodestrukcije. Gomorra je preprosto fantastičen film: delo osupljivo tekoče režije, ki nasilje prikaže v vsej svoji goloti, a se pri tem nikoli ne zateče h klišejem.
Thomas Sotinel, Le monde

izjava avtorja
Snov, ki mi je pri ustvarjanju Gomorre služila kot izhodišče, je bila vizualno tako silovita, da sem se povsem zavestno omejil le na to, da jo posnamem na kar najbolj preprost način, kot bi jo gledala oseba, ki bi se pred njo znašla po čistem naključju. Še danes sem prepričan, da sem lahko le tako poustvaril tisto edinstveno čustveno izkušnjo, ki sem jo doživel ob soočanju s to danostjo.
Matteo Garrone

režiser
Matteo Garrone se je rodil leta 1968 v italijanskem glavnem mestu Rimu. Njegovo prvo profesionalno delo po zaključku študija je bil kratki film Silhouette, za katerega je prejel nagrado sacher, ki jo podeljuje fundacija Nannija Morettija. Že naslednje leto je posnel svoj celovečerni prvenec Terra di Mezzo in v ta namen ustanovil lastno produkcijsko hišo Archimede. Leta 1998 je v Neaplju posnel dokumentarec Oreste Pipolo, fotografo di matrimoni, še istega leta pa je sledil njegov drugi celovečerec Ospiti, ki mu je med drugim prinesel nagrado kodak na beneškem filmskem festivalu in nagrado za najboljši film na filmskem festivalu v Valenciji. V mednarodnem prostoru se je dokončno uveljavil s filmom L'imbalsamatore, ki so ga predstavili leta 2002 na festivalu v Cannesu. Film je prejel številne nagrade, tako kot tudi njegovo naslednje delo Primo amore (2005).

Sneg (Snijeg, Bosna in Hercegovina, Francija, Nemčija, Iran, 2008, barvni, 100 minut)

režija Aida Begić
scenarij Aida Begić, Alma Tataragić
fotografija Erol Zubčević
glasba Igor Camo
montaža Miralem S. Zubčević
igrajo Zana Marjanović, Jasna Ornela Bery, Sadzida Setić, Vesna Masić, Emir Hadžihafizbegović, Irena Malamuhi, Jelena Kordić, Alma Terzić
produkcija Mamafilm, Rohfilm, Les Filmes d'Apres-midi, Documentary & Experimental Film Center
festivali, nagrade Cannes 2008: velika nagrada sekcije Teden kritike; Hamptons 2008: nagrada za najboljši film, ki obravnava konflikte; Solun 2008: nagrada ženske in enakost (Aida Begić); Fajr Film Festival 2009: nagrada za najboljši film mednarodnega programa, nagrada za najboljšo režiserko mednarodnega programa; Toronto 2008; Sarajevo 2008; Reykjavik 2008; Liffe 2008: tretje mesto med najbolje ocenjenimi filmi občinstva
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Continental film

zgodba
Vzhodna Bosna leta 1997: šest žensk, ded, štiri mlade deklice in deček – to so prebivalci osamljene in od vojne opustošene vasice Slavno. Preostali člani njihovih družin in njihovi prijatelji so bili ubiti med vojno, njihova trupla pa nikoli najdena. Ko zapade prvi sneg, se osama vasi še stopnjuje, kar ogrozi življenje v vasi. A preživele vodi Alma, mlada, trmoglava ženska, ki je prepričana, da lahko preživijo in se celo poslovijo od revščine, če bi jim le uspelo prodati vse zaloge slivovih marmelad in džemov ter ostalega vloženega sadja, po katerem je znana vas. A zato bi se bilo treba odpraviti iz vasi, čemur pa nasprotujejo nekateri starejši, ki prisegajo na izolacijo. Nato pa se nekega dne povsem nepričakovano v vasi pojavita dva poslovneža, "domačin" in tujec, ki prebivalcem Slavna ponudita denar v zameno za njihovo zemljo in domove. Vaščani so tako pred dilemo: če sprejmejo ponudbo, se sicer rešijo revščine, a s tem izgubijo svojo dušo. Nepričakovano poslabšanje vremena poslovneža prisili, da ostaneta v vasi in se tako soočita s tistim, kar sta poskušala prekriti – z resnico!

komentar
Sneg, celovečerni prvenec Aide Begić, ima vse tisto, česar nista premogla veliko bolj razvpita in spromovirana, poenostavljena in posledično enoplastna Nikogaršnja zemlja (2001) in Grbavica (2006), oba zmagovalca velikih festivalov in ljubljenca občinstva. Sneg premore decentno obravnavo (post)vojnih travm, netendenciozno roko režiserke, ki potrpežljivo slika pogum, vztrajnost, tihi odpor ovdovelih žena in mater. Brez nepotrebnega afekta, didaktičnega elementa, brez sledi oguljene mantre »misli globalno, deluj lokalno«, poglavitnega razloga, zaradi katerega so mnogi filmi videti preračunljivo in neavtentično. Režiserkin spiritualni brat bi bil lahko Pjer Žalica, ki je s filmom Pri stricu Idrizu (2004) na prav tako prepričljiv način izrisal družinski vsakdan preživelih v balkanski moriji. Ne ljudi, ki so se bojevali, temveč ljudi, ki so v vojni izgubili bližnje.
Simon Popek, Delo

Res je sicer, da je Sneg zapisan trpki realnosti, a sama zgodba se poda tudi na izrazito simbolne teritorije, ki posredno pričajo o nedavno minuli vojni. Pokaže nam, da ženske med seboj o padlih možeh in sinovih skorajda ne govorijo, zato pa toliko bolj pogosto o njih sanjajo. Tu je tudi deček, ki je zaradi preživete travme obnemel in čigar lasje rastejo tako hitro, da se v le nekaj urah podaljšajo kar za par centimetrov. Le slutim lahko, kaj je preživel, a ta podoba našo slutnjo potencira. Aida Begić se je njihovim življenjem približala s poezijo in z nežnostjo. Njen skoraj sramežljivi pogled nam razkrije bolečino prebivalcev te vasice in vse tisto, kar je med njimi prisotno, a neizrečeno. Sneg je skrajno senzibilno in ganljivo delo.
Matthieu Darras, Semaine de la Critique

izjava avtorice
Sama snega ne doživljam kot tisti fenomen, ki prekriva, ki pade zato, da bi skril očem in tako prinesel pozabo. V našem filmu je sneg tisti, ki na to od vojne opustošeno pokrajino pade le zato, da bi razkril sledove zveri. Je fenomen, ki prinaša resnico. Hkrati fizičen in metafizičen.
Alma Tataragić, pogovor po filmu (Liffe 2008)

režiserka
Aida Begić se je rodila leta 1976 v Sarajevu. Leta 2000 je na sarajevski akademiji scenskih umetnosti diplomirala iz režije. Njen diplomski film Prvo smrtno iskustvo iz leta 1999 je leta 2001 premierno predstavila v sklopu cannske sekcije Cinefondation in nato z njim po različnih mednarodnih festivalih osvojila več nagrad. Leta 2003 posname drugi kratki film Sjever je poludio, že naslednje leto pa z Almo Tataragić ustanovita produkcijsko hišo Mamafilm in pričneta pripravljati svoj prvi celovečerec Sneg. Trenutno na sarajevski akademiji scenskih umetnosti poučuje režijo.

Predfilm:
Vučko (Wolfy, Slovenija, 2007, črno-beli, 22 minut)

režija: Matevž Luzar
scenarij: Matevž Luzar
fotografija: Simon Tanšek
glasba: Blaž Celarec
montaža: Miloš Kalusek
igrajo: Evgen Car, Klemen Slakonja, Uroš Kaurin, Mojca Fatur, Silva Čušin, Pia Zemljič, Polona Juh, Suzana Grau, Mojca Funkl produkcija: UL AGRFT – Ljubljana
festivali, nagrade (izbor): München 2008 (festival študentskega filma): prix interculturel; Montpellier 2008: velika nagrada; Lodž 2008: tretja nagrada; Ljubljana 2008 (Liffe): posebna omemba; oskarji 2008 (študentski): eden šestih končnih nominirancev.

zgodba
Zdravko je upokojenec. Umrla mu je žena, hčerka pa pride le redkokdaj na obisk. Sam je. Nekega dne, ko gre iz trgovine, opazi, da se ljudje, ki imajo pse, v parku pogovarjajo drug z drugim. Srčno želeč si družbe in pogovora, si pri sosedu sposodi psa Vučka. Sprva tudi z njim ni prav uspešen, a nato mu končno uspe. Kmalu zatem pa mu Vučko pobegne. Zdravko ne ve, kaj bo storil. Premišljuje, kako povedati sosedi, ko na vratih nekdo pozvoni. Prepričan, da je prišla soseda, pred vrati osupel zagleda dva mladeniča, misijonarja mormonske vere. Je končno našel nekoga, ki ga bo poslušal?

"Prepričali sta nas izvirnost in duhovitost scenarija, osvetlitev podob in njih kompozicija ter režiserjeva sposobnost, da igralcem, predvsem glavnemu, Evgenu Carju, zagotovi dovolj prostora za razvoj njihovih likov. Menimo, da film gledalce opomni, naj se ne prepustijo osamljenosti in odtujenosti, temveč naj ostanejo odprtega duha tudi do tistih ljudi, ki so drugačni, in tako ohranijo toleranco."
iz utemeljitve nagrade na münchenskem festivalu

Suša (Daratt, Čad, Francija, Belgija, Avstrija, 2006, barvni, 96 minut)

režija Mahamat-Saleh Haroun
scenarij Mahamat-Saleh Haroun
fotografija Abraham Haile Biru
glasba Wasis Diop
montaža Marie-Hélene Dozo
igrajo Ali Bacha Barkai, Youssouf Djaoro, Aziza Hisseine, Djibril Ibrahim, Fatimé Hadje, Khayar Oumar Defallah produkcija Chinguitty Films, Goi - Goi Productions, Entre Chien et Loup, Illuminations Films for New Crowned Hope, Arte France Cinema
festivali, nagrade Benetke 2006: velika nagrada žirije, nagrada UNESCO, nagrada SIGNIS, nagrada filmske mreže za človekove pravice – posebna omemba, nagrada EIUC; Ouagadougou 2007 (panafriški filmski festival): srebrni žrebec Yennega, nagrada Evropske skupnosti, nagrada za najboljšo fotografijo; Motovun 2007: nagrada Amnesty International; Toronto 2006; Amiens 2006; Karlovi Vari 2007
povprečna ocena občinstva: 4
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Slovenska kinoteka

zgodba
Čad, leto 2006. Vlada je vsem vojnim zločincem podelila amnestijo. Šestnajstletnemu Atimu dedek izroči revolver, da bi ubil človeka, ki je umoril njegovega očeta. Atim zapusti vas, da bi našel moža, ki ga nikoli ni srečal. Kmalu ga najde: nekdanji vojni zločinec Nassara je zdaj poročen in ustaljen kot lastnik majhne pekarne. Atim se mu pridruži pod pretvezo, da išče službo. Kmalu zatem se pri njem zaposli kot pekarski vajenec, še vedno trdno odločen, da ga bo ubil.

komentar
Ta, pravljici podoben mali filmski biser, nas premesti v malo vas v Čadu, v čas neposredno po državljanski vojni, ko vlada razglasi amnestijo za vse tiste, ki so zagrešili vojne zločine. Ta razglas močno prizadene Atima in njegovega deda. Prepričana sta namreč, da bi morala oseba, ki je ubila Atimovega očeta in dedovega sina, za svoj zločin plačati. Tako ded Atimu naloži prav posebno nalogo: poiskati človeka, ki je zakrivil zločin, in ga ubiti. Suša je bridka, a tudi prelepa pripoved o maščevanju in iskanju odrešitve, ki nas preseneti s svojim večplastnim koncem.
Tessa Swigart, iz kataloga festivala v San Franciscu

Haroun, eden redkih režiserjev iz Čada, se je silovito uveljavil in pridobil sloves enega najbolj inovativnih afriških režiserjev. S svojim tretjim celovečercem se ponovno vrača v svojo domovino. Tako kot mnoge afriške države je tudi Čad zaznamovan z rano državljanske vojne. In prav vprašanjem, ki jih odpira ta rana, je Haroun posvetil svoje najnovejše delo. Suša je nekakšna študija karakterjev, v kateri Haroun napetost vešče gradi na dinamiki odnosa med dvema osebama, med mladim fantom Atimom, ki je izgubil očeta, in lokalnim pekom Nassaro, ki ga je ubil med spopadi v državljanski vojni. Ali drugače, na dinamiki odnosa med žrtvijo in rabljem, ki pa nato v dialektičnem obratu zamenjata svoji vlogi. S tem, ko se Haroun spretno osredotoči predvsem na mladega Atima in njegovo kolebanje med maščevanjem in odpuščanjem, pa jasno nakaže željo mlade generacije, da bi končno izstopila iz kroga nasilja.
Kaleem Aftab, BBC – Collective

izjava avtorja Državljanska vojna v Čadu traja že vse od leta 1965. Zahtevala je nešteto žrtev. Osebno sem poznal številne izmed 40.000 ljudi, ki so bili umorjeni ali so izginili med režimom Hisseneja Habréja. (...) Grozljivo pri državljanskih vojnah je legitimiziranje vseh vrst strahot in zločinov, ki so naposled odpuščeni. Občutek storjene krivice nato podžiga željo po maščevanju, ki je v svojem bistvu želja po pravici. Suša se ne ukvarja z državljansko vojno, temveč z njenimi posledicami. Zanima me pokrajina po nevihti. Življenje, ki se trmasto kotali naprej, med ruševinami in pepelom. Kako lahko ljudje nadaljujejo s skupnim življenjem po toliko letih takšnega sovraštva in nasilja? Kako se odzvati na dejstvo, da pravici ni zadoščeno? Se vdati v usodo ali vzeti pravico v svoje roke? In če izberemo slednjo pot, kaj pravzaprav pomeni ubiti človeka?
Mahamat-Saleh Haroun

režiser
Mahamat-Saleh Haroun se je rodil leta 1960 v Abecheju. Kot žrtev državljanske vojne, ki je v Čadu divjala v letih med 1965 in 1993 ter se nato ponovno vnela v letu 2005, je Haroun emigriral v Francijo. Sprva se je v Parizu posvetil študiju filmske režije, nato pa se je odpravil še v Bordeaux, kjer je študiral novinarstvo. Že s svojim prvim celovečercem, dokumentarnim filmom Bye Bye Africa (1999), je Haroun silovito opozoril nase in zanj med drugim na beneškem festivalu prejel nagrado za najboljši prvenec. Temu je sledil igrani film Abouna (2002), s katerim je mednarodni uspeh še nadgradil in se uveljavil kot eden najbolj inovativnih afriških režiserjev. Suša je njegov zadnji celovečerec.

Jesenski vrtovi (Jardins en automne, Francija, Italija, Rusija, 2006, barvni, 115 minut)

režija Otar Iosseliani
scenarij Otar Iosseliani
fotografija William Lubtchansky
glasba Nicolas Zourabichvili
montaža Otar Iosseliani, Ewa Lenkiewicz
igrajo Séverin Blanchet, Michel Piccoli, Muriel Motte, Pascal Vincent, Lily Lavina, Denis Lambert, Jacynthe Jacquet, Otar Iosseliani
produkcija Pierre Grise Productions, Cinemaundici, Cinema Without Frontiers
festivali, nagrade Benetke 2006; La Rochelle 2006; Rotterdam 2007; Mar del Plata 2007: posebna nagrada žirije; Hong Kong 2007; Ljubljana 2007
povprečna ocena občinstva: 3,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Slovenska kinoteka

zgodba
Vincent je minister v vladi in temu primeren je njegov socialni status: premore luksuzno stanovanje, veliko denarja, ljubico in "prijatelje", ki jim zanj ni prav nič mar. Nekega dne pa nenadoma izgubi svoj položaj in s tem vse tisto, kar ga je do takrat opredeljevalo. A Vincent te izgube ne doživi kot tragedijo, pač pa kot novo priložnost, da ponovno odkrije življenje, ki ga je v času ministrovanja nekako izgubil. Tako se vrne v svoje staro in majhno, a prikupno stanovanje, k svojim starim ljubicam, ob katerih ponovno odkriva ljubezen, in k svojim starim tovarišem, s katerimi prične ponovno uživati v življenju: ob vinu, glasbi in jedači.

komentar
Malokdo danes je tako spreten koreograf minimalistične burke kot v Franciji nastanjeni Gruzijec Otar Iosseliani. Jesenski vrtovi, prožna, prismojena in vizualno dovršena meditacija na temo izmuzljive moči proti drobnim življenjskim užitkom, je skorajda brez besed nanizana serija dolgih posnetkov, v katerih nastopajo raznorazni čudaki. Orožje, eksotične divje živali, ilegalni delavci in improvizirana točilnica gina; vse to se pomeša v radostno, vriskajočo celoto.
Lisa Nesselson, Variety

Kot pri svojih predhodnih delih je Iosseliani tudi Jesenske vrtove strukturiral kot serijo tablojev, v katerih pomen ne vznika iz redko posejanih dialogov, pač pa iz fizičnih gest nastopajočih likov, vizualnih namigov in uporabe kulturnih stereotipov. Iosselianija zato pogosto primerjajo s še enim mojstrom redkobesedne satire, velikim Jacquesom Tatijem. In res je primerjava povsem na mestu, saj tudi v Iosselianijevih delih najdemo tisto sočno in drzno norčevanje iz absurdnosti, h katerim se človek zateka v svojem življenju. Ljubeče zaničevanje in nadrealistični humor, h katerima se pri tem zateka, pa ga postavita ob bok nekemu drugemu velikanu filmske umetnosti – Louisu Bunuelu. Pri 75 letih je Iosseliani še vedno sposoben humor videti tam, kjer ga nihče drugi ne, kot pravi Gruzijec pa časti življenje in življenjski hedonizem, kot ga noben drugi režiser ne.
Beverly Berning, iz kataloga festivala v San Franciscu

Jesenski vrtovi, ki jih je posnel Otar Iosseliani, gruzijski auteur na začasnem delu v Franciji, so primer filma, ki je sestavljen iz samih »udobnih tišin«, ki kmalu mutirajo v himno nepomembnim trenutkom. Vincent (Séverin Blanchet), francoski minister, ki ga odstavijo, je nenadoma ob vse: ob status, standard, žensko, deluxe stanovanje in življenjski slog. Ne preostane mu drugega, kot da se pomeša med male, anonimne, nepomembne ljudi, deklasirance in skvoterje, med katerimi potem kroži kot dobri, pasivni, skrajno vljudni duh. Včasih obišče svojo mamo, ki jo igra Michel Piccoli. Včasih se postavi na glavo. Včasih povsod vidi kletke. Včasih sreča Otarja Iosselianija. Vse to so kakopak metafore, toda tako težke, da se vprašate: kdo je v resnici ta absurdni mož brez ambicij? Je to populist, ki hlini malega človeka, da bi se vrnil na oblast?
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
Ne namigujem na točno določeno obdobje, še manj na resnična dejstva. Osnova filma je pojav, ki ga vsi poznamo: človeški pohlep, želja po večji moči. Gre za prispodobo te skušnjave, s katero se v nekem obdobju življenja vsi spopadamo; za težnjo, opaženo pri politikih našega časa, ki zagrizeno divjajo po poti moči, ki se vedno konča s polomom. Ljudje, ki hlepijo po moči, so v mojih očeh vedno nekoliko bolni, telesno ne povsem normalni! Trudijo si nadeti avreolo modrih ljudi, ki vedo, kaj delajo. Toda vsi se motijo. In ker se vsi motijo, je to prizadevanje za doseganje moči vedno osmešeno. Veliko ljudi je modrejših in bistrejših, toda njim ne gre za moč. Že od nekdaj je tako.
Otar Iosseliani

režiser
Otar Iosseliani se je rodil leta 1934 v Tbilisiju v Gruziji. Preden se je podal na študij filma v Moskvo, je na gruzijskem državnem glasbenem konservatoriju diplomiral iz glasbene kompozicije. V začetku njegove filmske kariere, ko je še snemal v Gruziji, se skoraj vsi njegovi filmi doživeli takšno ali drugačno cenzuro oblasti. Ko mu v distribucijo niso hoteli spustiti niti Pastorale (1975), njegovega tretjega celovečerca, s katerim je na festivalu v Berlinu osvojil nagrado FIRPESCI, se je Iosseliani odločil za odhod v tujino. Dokončno se je ustalil v Parizu, kjer živi od leta 1984. Njegov prvi celovečerec v tujini Ljubljenci lune (Les favoris de la lune, 1984) je na beneškem festivalu prejel posebno nagrado žirije. Sledila so sama izjemna dela: Lov za metulji (La chasse aux papillons, 1992), Razbojniki (Brigands, chapitre VII, 1996), Zbogom, ljubi dom (Adieu, plancher des vaches, 1999) in V ponedeljek zjutraj (Lundi matin, 2002), s katerimi se je uveljavil kot eden najpomembnejših sodobnih avtorjev.

Predfilm: Vem (I know, Slovenija, 2008, barvni, 7 minut)

režija: Jan Cvitkovič
scenarij: Jan Cvitkovič
fotografija: Jure Černec
montaža: Miloš Kalusek
igrajo: Niko Novak, Medea Novak, Miha Gulič
produkcija: Staragara
festivali, nagrade: Locarno 2008; Sarajevo 2008: specialna plaketa žirije za kratki film; Portorož 2008: vesna za najboljši kratki film.

zgodba
Moški si v svoji kleti zgradi mojstrovino. Ženska in fant ga opazujeta. Bog opazuje vse tri.

izjava avtorja
»V tem filmu nihče nič ne razlaga in nihče nič ne sporoča. Gre za film, ki temelji na stanju stvari in na stanju emocij. Vsak gledalec ima pravico, da te stvari in te emocije poveže v svojo zgodbo.«
Jan Cvitkovič

Ljubezen v Barceloni (Vicky Cristina Barcelona, Španija, ZDA, 2008, barvni, 96 minut)

režija Woody Allen
scenarij Woody Allen
fotografija Javier Aguirresarobe
glasba Jens Neumaier, Giulia Tellarini, Xavier Tort
montaža Alisa Lepselter
igrajo Patricia Clarkson, Penélope Cruz, Scarlett Johansson, Javier Bardem, Rebecca Hall, Chris Messina, Kevin Dunn, Julio Perillán
produkcija Mediapro, Gravier Productions
festivali, nagrade BAFTA 2009: nagrada za najboljšo žensko stransko igralko (Penélope Cruz); zlati globusi 2009: zlati globus za najboljši film v kategoriji komedije ali mjuzikla; oskarji 2009: oskar za najboljšo žensko stransko vlogo (Penélope Cruz); gaudí 2009: najboljši film v nekatalonskem jeziku, najboljša glasbena oprema filma, najboljša ženska stranska vloga (Penélope Cruz); goya 2009: za najboljšo žensko stransko vlogo (Penélope Cruz)
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Cinemania group

zgodba
Vicky in Cristina sta Američanki, ki preživljata poletje v Barceloni. Vicky je v resni zvezi z dokaj dolgočasnim Dougom, Cristina pa je precej svobodomiselno dekle, ki je pripravljena na raznolike dogodivščine. Dekleti spoznata karizmatičnega umetnika Juana in njegovo lepo, a malce neuravnovešeno bivšo ženo Mario. Z Juanom se tako Vicky kot Cristina zapleteta v ljubezenski trikotnik. Da bi bila čustvena zmeda kar se da popolna, pa poskrbita Vickyjin zaročenec iz New Yorka in Juanova bivša žena Maria, ki ljubezen razume kot zelo usodno in smrtonosno čustvo.

komentar
/.../ Vsesplošno razburjenje okrog tega, da je nevrotični Newyorčan svoje delo preselil na to stran Atlantika, se je počasi poleglo (inflacija močnih ženskih likov, razburkane strasti in oživljanje klišejev “španskosti” v njegovem najnovejšem filmu so konec koncev morda tudi hommage Pedru Almodóvarju). Vicky Cristina Barcelona je po Match Point, Scoop in Cassandra’s Dream že četrti film, v katerem Allen “ljubezen po ameriško” postavlja v kontrast z dinamiko razmerij na (po njegovem) bolj “razpuščeni” stari celini. Tokrat se mu je posrečil živahen in na prvi pogled lahkoten film, v katerem pa je podtone žalosti, dvoma in negotovosti vseeno težko zgrešiti. /.../ Filma pa vsekakor ne gre odpisati kot Allenove interpretacije tipične moške fantazije (Juan Antonio postane predmet poželenja treh lepotic), saj film ves čas prežema vzdušje nekakšnega romantičnega pesimizma. In čeprav je tradicionalni zakon, ki čaka Vicky, prikazan kot utesnjujoča, moreča konvencija, se tudi boemsko, “odprto” razmerje, v katerem se znajdejo Juan, Cristina in Maria Elena, ne izkaže kot trajen recept za srečo. Kljub neizrekljivo melanholičnemu koncu se zdi, da nam hoče 72-letni Allen povedati, da je ljubezen, pa čeprav je zmuzljiva, minljiva in skoraj vedno boleča, vredna napora.
Ana Jurc, portal RTV Slovenija

Čas je bil, da se Woody Allen, ki že od nekdaj verjame v zveličavnost lokacije (New York, New York!), spet lokacijsko preseli. Točno, v Ljubezni v Barceloni, ki je odprla letošnji LIFFe, se – ne ravno osebno, vendar relativno duhovito – preseli v Španijo, v Barcelono, ki za dve ameriški turistki, Vicky (Rebecca Hall) in Cristino (Scarlett Johansson), polni intelektualističnega libida, napol pečenih fantazij in prokatalonskih sentimentov, postane romantično-komična verzija Krvavega hostla. Jasno, v Barcelono prideta zato, da bi ju kdo zapeljal. Da bi torej doživeli nekaj tektonskega – in potem umrli. Ne kakopak dobesedno, ampak v orgazmu, »mali smrti«. In Javier Bardem – tokrat niti poet niti paraplegik, ampak hedonistični slikar, parodija killerja – stori natanko to. Ni mu ime Anton, ampak Antonio. Čakajte, da vstopi Penélope Cruz. Ne, to ni dežela za starce, hoče reči Woody Allen, auteur-veteran, ki v Evropi išče svojo izgubljeno vitalnost.
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
Sam zelo pesimistično gledam na razmerja med moškim in žensko. Prepričan sem, da moški o razmerju predvsem govorijo, prijateljem razlagajo o svojih načrtih, o tem, kaj bodo naredili in kaj spremenili, na koncu pa pristanejo pri psihiatru in pri njem ponovno le govorijo. Nato obiščejo zakonske svetovalce, se poskušajo popraviti, se res trudijo, a nekako se mi dozdeva, da je vse skupaj veliko bolj odvisno od preproste sreče. Saj veste, ženske imajo celo vrsto pričakovanj in zahtev, in za to, da bi se vsa ta pričakovanja in zahteve, vse te žice spojile z drugo stranjo, so možnosti resnično majhne. Že če ena sama žička ostane nespojena, so ženske razočarane in nepotešene. Seveda na svetu obstajajo pari, pri katerih se vse "poklopi", a ti so imeli preprosto srečo. Srečati pravega ali pravo, se zaljubiti, biti srečen, brez prepirov – za to moraš preprosto imeti srečo.
Woody Allen (odgovor na vprašanje, zakaj se zdi, da film Ljubezen v Barceloni nekako pesimistično gleda na razmerje med moškim in žensko)

režiser
Woody Allen se je rodil leta 1935 v New Yorku. Na začetku svoje kariere je deloval predvsem kot pisec besedil za razne komične oddaje na televiziji, kot stand-up komik pa je v 60. letih nastopal tudi sam. Na samostojno pot, kot scenarist, igralec in režiser, je stopil v 70. letih, ko je ustvaril komedije, kakršni sta Bananas (1971) in Povampirjeni Miles (Sleeper, 1973). Za svojo odo moderni ljubezni v New Yorku, izvrstni film Annie Hall (1977), je prejel oskarja za najboljši film in se uveljavil kot eden osrednjih ameriških cineastov. Od začetka 80. let je v neverjetni formi, saj v povprečju posname kar en film na leto. V tem obdobju tako posname tudi take mojstrovine, kot so Zelig (1983), Hana in njeni sestri (Hannah and her Sisters, 1986), Zločini in prekrški (Crimes and Misdemeanors, 1989), Alice (1990) ter Možje in žene (Husbands and Wives, 1992). V 90. letih je zašel v krajšo kreativno krizo, ki pa jo je že v drugi polovici tega desetletja uspešno premagal in se s filmom Razstavljeni Harry (Deconstructing Harry, 1997) tudi zmagoslavno vrnil. Allen je tudi v zadnjem desetletju posnel nekaj izvrstnih del, na primer Zadnji udarec (Match Point, 2005). Vseskozi pa se ob snemanju filmov posveča svoji drugi ljubezni – jazzu.

Gran Torino (Gran Torino, ZDA, 2008, barvni, 116 minut)

režija Clint Eastwood
scenarij Nick Schenk (po predlogi Dava Johannsona in Nicka Schenka)
fotografija Tom Stern
glasba Kyle Eastwood, Michael Stevens
montaža Joel Cox, Gary D. Roach
igrajo Clint Eastwood, Christopher Carley, Bee Vang, Ahney Her, Brian Haley, Geraldine Hughes, Dreama Walker, Brian Howe, John Carroll Lynch
produkcija Double Nickel Entertainment, Gerber Pictures, Malpaso Productions, Media Magik Entertainment, Village Roadshow Pictures, WV Films IV, Warner Bros. Pictures
festivali, nagrade National Board of Review 2008: za najboljšega igralca (Clint Eastwood), za najboljši izvirni scenarij (Nick Schenk); Glasgow 2009; Febio Film Festival 2009
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 5
distribucija: Blitz Film & Video Distribution

zgodba
Walt, ostareli veteran korejske vojne, se sooča s številnimi osebnimi predsodki proti priseljencem. Kljub temu priskoči na pomoč sosedom azijskega porekla, ki jih ogroža lokalna tolpa, rešitev mladega Thaa pa mu na glavo nakoplje neželeno hvaležnost njegove družine. Mentorski odnos do mladeniča počasi prerašča v nevsakdanje prijateljstvo, s pomočjo katerega Walt odkriva, za kaj (in proti komu) se je zares vredno boriti.

komentar
Eastwood je že zgodaj dojel, da mu dejanja bolj ležijo kot besede, da je redkobesednost pogostokrat učinkovitejša od čvekavosti, molk pa marsikdaj zgovornejši od še tako izčrpnega traktata. Če k temu prištejemo še minimalistično igro, ki poudarja zunanjo trdoto junaka, tu in tam pa le nakaže tudi njegovo notranjo mehkobo, in spretno režijo, ki raje zavlačuje, kot razkriva, je jasno, da ta tip junaka gledalcu ni prav zlahka dostopen. Celo v filmu, kot je Gran Torino, kjer je vse skupaj videti skoraj preveč poenostavljeno in enosmerno, ostaja osrednji junak nekam skrivnosten, tako rekoč ohrani svojo "integriteto". Prav v tej dvoumnosti, ki ne dovoljujejo premočrtnih pojasnil, v tem sistematičnem prizadevanju, da vrata nikoli ne bi ostala zares odprta, skrivnost dokončno razkrita in lik povsem transparenten, do kraja definiran ter tako rekoč izvotljen, je moč Eastwoodovega pripovednega postopka.
Bojan Kavčič, Stop

In Walt Kowalski, veteran korejske vojne in dolgoletni delavec pri Fordu, ki ga v filmu Gran Torino igra Clint Eastwood, izgleda kot tak obsojenec – kot Dirty Harry, ki je po mnogih letih prekinil molk. Vsi ga podijo proč: žena mu je umrla, sin bi ga najraje poslal v dom za ostarele, tehnologija ga presega, multietničnost soseske, v kateri živi, ima azijsko intonacijo, duhovnik, ki ga skuša spovedati, se mu zdi kot E.T., njegov neprecenljivi Gran Torino, garažirani spomin na zlata leta detroitskega tekočega traku, pa postaja tarča lokalnih huliganov, predvsem Thaa (Bee Vang), malega introvertiranca, ki skuša Waltov avto ukrasti zato, da bi se iniciral v lokalno bando, in ki mu v življenju manjka natanko to: Dirty Harry. Pač nekdo, ki ga bo lahko efektno iniciral. In ne le, da Walt, mali šovinistični nergač, ugotovi, da si ima več povedati z imigranti kot z Američani (in s svojo lastno družino), ampak na koncu dobi tudi dobro, odrešilno, katarzično vojno, v kateri lahko stori in izreče tisto, za kar je bil rojen.
Marcel Štefančič, jr., Mladina

izjava avtorja
Film na nek način govori tudi o tem, kaj pomeni biti zastarel, odvečen. V njem prav tako odmeva dogajanje v ameriški avtomobilski industriji, kakršna je danes. Tesno je povezan z današnjo dobo, ki jo sam vidim kot konec neke ere. Tudi Walt je zastarel človek, oseba, kakršnih ni več. Na nek način je podoben Frankieju Dunnu iz filma Punčka za milijon dolarjev ali pa polkovniku Highwayu iz filma Heartbreak Ridge … Skratka, tip človeka, ki se nikakor ne more uskladiti s svojo dobo in s sodobnim svetom. Vsi so mu odveč in z nobenim ne zna navezati stika. Sam to sprejema celo z nekakšnim cinizmom. A na koncu se vendarle nauči tolerance, sprejemanja drugačnosti. In sicer s pomočjo osebe, ki prihaja iz dežele, za katero še nikoli niti slišal ni.
Clint Eastwood

režiser
Clint Eastwood se je rodil leta 1930 v San Franciscu. Konec 50. in v prvi polovici 60. let je redno nastopal v TV oddaji, posvečeni vesternu. Tako ga je spoznal tudi Sergio Leone in ga leta 1964 povabil v Španijo na snemanje filma Za pest dolarjev (A Fistful of Dollars). Ta in naslednji Leonejevi filmi, v katerih je nastopil, t.i. špageti vesterni, so ga lansirali med zvezde. V 70. je prišla na vrsto serija filmov o Umazanem Harryju, ki je iz Eastwooda naredila enega največjih zvezdnikov tistega časa. Približno takrat je pričel sam režirati in producirati svoje filme, začenši s filmom Play Misty for Me (1971). V 80. letih se je vse bolj uveljavljal tudi kot priznan in cenjen režiser. Enega prvih in večjih uspehov je dosegel s filmom Bledolični jezdec (Pale Rider, 1985). Z vstopom v 90. pa postane morda ključni ameriški cineast tega obdobja. S filmi, kot so Neoproščeno (Unforgiven, 1992), Najini mostovi (Bridges of Madison County, 1995), Popolna oblast (Absolute Power, 1997), Vesoljski kavboji (Space Cowboys, 2000) in Skrivnostna reka (Mystic River, 2003), je dosegel tisto, kar zmorejo le redki – ustvaril je dela, ki so uspešna tako komercialno kot tudi kritiško. Oskarja za režijo mu prineseta filma Neoproščeno in Punčka za milijon dolarjev (Million Dollar Baby, 2004), Pisma iz Iwo Jime pa še eno nominacijo za oskarja (v kategoriji najboljši film in režija) ter zlati globus. Kljub 79 letom filme snema z nezmanjšano intenzivnostjo in v njih tudi nastopa.

Louise-Michel (Louise-Michel, Francija, 2008, barvni, 94 minut)

režija Gustave Kervern, Benoît Delépine
scenarij Gustave Kervern, Benoît Delépine
fotografija Hugues Poulain
glasba Gaëtan Roussel
montaža Stéphanie Elmadjian
igrajo Yolande Moreau, Bouli Lanners, Jean-louis Barcelona, Catherine Hosmalin, Mathieu Kassovitz, Benoît Poelvoorde, Albert Dupontel, Agnes Aubé
produkcija MNP Entreprise, No Money Productions, Arte France Cinéma
festivali, nagrade San Sebastián 2008: nagrada za najboljši scenarij; Sundance 2009: posebna nagrada žirije; Hof 2008; Rim 2008; London 2008; Talin 2008; Rotterdam 2009
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4,5
distribucija: Demiurg

zgodba
Ko se delavke tovarne v Pikardiji tistega jutra pojavijo na vratih tovarne, jih tam pričaka nadvse slaba novica: ker so se vodilni odločili, da bodo dejavnost preselili v drug kraj, bo ta obrat zaprl vrata, delavke pa bodo ostale brez dela. Vodilni jim sicer namenijo odpravnino, a po 40 letih garanja nad tistimi 2.000 evri niso najbolj navdušene. Potrte se vse zberejo v bližnjem baru in tu soglasno podprejo predlog, ki ga je podala ena izmed njih, običajno vedno tiha Louise. Ta jim predlaga, naj denar, ki so ga dobile kot odpravnino in s katerim prav veliko ne morejo narediti, raje dajo v skupno blagajno, zbrano vsoto pa namenijo za angažiranje poklicnega morilca, ki mu bodo naročile, naj ubije njihovega zdaj že nekdanjega šefa ...

komentar
Louise-Michel je politično nekorektna črna komedija, absurdna in norčava, ostra in duhovita. Niti za trenutek ni polovičarska in na jeziku nima dlake, saj napada prav vse, kar se napasti da, ter se pri tem ne ozira ne na povprečni okus ne na pobožna razmišljanja lažnih moralistov. Tenkočutna ironija prehaja v satiro, trenutki skrajnega sarkazma se prelevijo v parodijo in nato grotesko. Čeprav se nam na trenutke morda zazdi, da imamo pred seboj delo, katerega edini cilj je norčevanje, pa že v naslednjem trenutku trčimo ob prizore, ki nam ponujajo strašansko lucidne in ostre, neusmiljene komentarje naše dobe. Louise-Michel je horunska komedija, ki pa skozi vsako poro svojega "telesa" srka duha družbene angažiranosti.
Francesco Del Grosso, CineClandestino.it

Anarhična norost, ki prežema črno komedijo režiserskega dvojca Gustave de Kervern in Benoît Delépine, v kateri spregovorita o odločitvi delavk neke tovarne, da najamejo poklicnega morilca in tako udejanjijo maščevanje delavskega razreda nad bogatimi in mogočnimi, prispeva k izostritvi revolucionarnega sporočila dela. S tem, ko sta režiserja Kervern in Delépine svoje delo posvetila francoskemu anarhistu Louisu Michelu, sta svojo obešenjaško zgodbo umestila na ozadje družbeno-ekonomskega protesta proti krivicam, a njuno iskrivo posmehovanje ni prizaneslo niti samooklicanim borcem za okolje, zagovornikom zarotniških teorij in ilegalnim priseljencem. Avtorja ustvarita portret sodobne Francije, v kateri neenakopravnost in krivice ljudi pripravijo do tega, da se globoko spremenijo in/ali zanikajo lastno temeljno identiteto.
Nick Schager, Slant Magazine

izjava avtorjev
Mnogi so se ob našem filmu zgražali, češ da sva šla z umorom lastnika tovarne predaleč. A ozrimo se za trenutek v zgodovino filma in prikličimo v spomin vse tiste vesterne, v katerih nastopa zlobni rančer, ki se okorišča in bogati na račun malih kmetov. Če so se mu ti uprli in ga ubili, to ni šokiralo nikogar, celo navdušeni smo bili nad tem. Danes pa večini misel na razredni boj, ki za popravo krivic žrtvuje izkoriščevalskega lastnika, ni več domača, dojemajo jo kot rušitev kulturnega spomenika ali celo zvonika cerkve, skratka kot nek vandalski akt. S filmom sva hotela opozoriti le na to, da moramo še posebej v časih, kakršni so ti, v katerih živimo, razrednemu boju ponovno dati pomen.
Gustave Kervern, Benoît Delépine

režiserja
Gustave Kervern se je rodil leta 1962 na Mauritiusu, Benoit Delépine pa leta 1958 v Parizu. Oba sta svojo pot začela pri televiziji, kjer sta se pred devetimi leti tudi prvič srečala. Sodelovala sta pri programu Grolandsat, precej liberalni produkciji, ki jima je omogočila, da sta domišljala in preverjala nove narativne tehnike. Njun prvi celovečerec je komična drama Aaltra iz leta 2004, s katero sta mednarodno javnost takoj opozorila nase in za film prejela več festivalskih nagrad. To ju je spodbudilo, da sta se odločila za nadaljnje sodelovanje. Tako je leta 2006 sledila metafizična, absurdna in nadrealistična komedija Avida, ki je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu. Louise-Michel je njuno tretje celovečerno delo.

Sever (Nord, Norveška, 2009, barvni, 78 minut)

režija Rune Denstad Langlo
scenarij Erlend Loe
fotografija Philip Ogaard
glasba Ola Kvernberg
montaža Zaklina Stojevska
igrajo Anders Baasmo Christiansen, Tommy Almenning, Marte Aunemo, Celine Engebrigtsen, Kyrre Hellum, Mads Sjogard Pettersen produkcija Motlys
festivali, nagrade Berlin 2009: nagrada FIPRESCI, nagrada Label Europa Cinemas; Transilvania International Film Festival 2009: nagrada Transilvania Trophy; Tribeca 2009: najboljši režiser debitant v kategoriji igranih filmov; Istanbul 2009; Seattle 2009; Karlovi Vari 2009
povprečna ocena občinstva: 4,5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Demiurg

zgodba
Še pred petimi leti je imel Jomar lepo dekle in obetavno prihodnost kot profesionalni smučar. A nato je sledila športna poškodba, ki je s seboj prinesla Jomarjev mentalni kolaps. Jomar je zdaj tridesetletnik, ki živi žalostno izgubljeno življenje, se preživlja kot delavec na smučarski žičnici in golta velike količine tablet in alkohola. Nato pa nekega dne nenadoma in povsem nepričakovano izve, da ima petletnega sina. Takrat se Jomar s svojimi motornimi sanmi, z vrečo oblek in nekaj domače žganice poda na sublimno komično potovanje po zasneženih prostranstvih norveškega severa in pri tem upa, da bo ponovno našel svoje davno izgubljeno življenje.

komentar
Posrečeno označena za "antidepresivni road movie" nam ta čudaška norveška komična drama Na sever predstavi tesnobnega, potrtega 30-letnega Jomarja, ki se na motornih saneh nejevoljno podi preko ledene arktične pokrajine in poskuša znova najti svoje izgubljeno življenje. Ob nadvse zadržani igri glavnega igralca in resnično domiselni ekonomiji stila ima ta igrani prvenec norveškega dokumentarista Runeja Denstada Langloja vse sestavine, ki bi ga lahko naredila za kultno uspešnico. Posnet je bil v najbolj ostrih zimskih mesecih, v pokrajini, ki jo naseljuje le nekaj razseljenih duš in kjer sta depresija in osamljenost resnična problema. A čudovita fotografija, ki nam pričara osupljiv kontrast med sivino vsakdanjega življenja in bleščečo belino snega, ter magična zvočna kulisa, v kateri je ujeto bučanje hladnih severnih vetrov in ostri zvoki pokajočega ledu, v gledalcu pričarata tako pristen stik s tamkajšnjo naravo, da v sebi začuti neko novo življenje. iz kataloga seattelskega festivala

Šarm tega filma, za katerega je scenarij prispeval Erlend Loe, lanskoletni norveški nominiranec za oskarja s filmom Gone with the Woman, leži v liku Jomarja in vseh tistih osebah, s katerimi se sreča na svojem potovanju. Mnogi so mu podobni, saj so prav tako samotarji kot Jomar, in prav srečanje s temi pričara nekaj najbolj nepričakovanih in navdihujočih trenutkov. Na primer srečanje z nežno deklico, ki mu zastavlja najbolj nemogoča vprašanja, ali pa srečanje s čudaškim starcem, ki živi na zaledenelem jezeru. Prav ta srečanja Jomarjevemu potovanju dodajo neko specifično, edinstveno teksturo. Najbolj subtilne izmenjave ustvarjajo najbolj dinamične učinke. A brez Bassma Christiansena, enega izmed najbolj nagrajevanih in cenjenih norveških igralcev, vse to ne bi bilo mogoče, saj je prav on tisti, ki s svojo karizmo slehernika poveže vse te posamezne trenutke.
David Kwok, Tribeca film festival

izjava avtorja
Idejo za film sem dobil leta 2005, ko sem se po dolgem času vrnil v svoj rojstni kraj Trondheim. Takrat sem bolehal za depresijo, ki so jo spremljali napadi tesnobnosti. Tako sem se nekega dne odpravil na izlet z motornimi sanmi in se zapeljal mimo starega smučišča, kjer sem smučal, ko sem bil še otrok. Takoj sem se spomnil tistih fantov, ki so bili tu zaposleni kot upravniki žičnice. Vedno so bili jezni, največkrat so smrdeli po alkoholu in zdelo se mi je, da so prav vsi imeli nekakšne mentalne probleme. Ko sem se nato vrnil domov, sem se takoj, že na vlaku lotil pisanja scenarija in to je bila zame nekakšna terapija, ki mi je pomagala ponovno postaviti se na noge.
Rune Denstad Langlo

režiser
Rune Denstad Langlo se je rodil leta 1972 v Trondheimu. Kmalu po študiju mu je bilo omogočeno, da posname kratki film Did You Leave Us, Blake?, s katerim je že opozoril na svoj talent. Sledilo je obdobje, ko je snemal le dokumentarne filme. Prvi izmed teh, Alt for Norge (2005), nekakšna zgodovina zadnjih 100 let Norveške, je bil tako uspešen, da so mu na nacionalni televiziji naročili, naj po njem posname še mini serijo. Leta 2008 je sledil duhoviti dokumentarec o poštenosti, 99% aerlig, Na sever pa je njegov prvi celovečerni igrani film.

Elitni vod (Tropa de elite, Brazilija, Nizozemska, ZDA, 2007, barvni, 115 minut)

režija José Padilha
scenarij José Padilha, Bráulio Mantovani, Rodrigo Pimentel (po istoimenski knjižni predlogi Andréja Batiste, Rodriga Pimentela in Luiza Eduarda Soaresa)
fotografija Lula Carvalho
glasba Pedro Bromfman
montaža Daniel Rezende
igrajo Wagner Moura, Caio Junqueira, Andre Ramiro, Maria Ribeiro, Fernanda Machado, Fernanda de Freitas, Paulo Vilela produkcija Zazen Produçoes, Posto 9, Feijao Filmes, The Weinstein Company,
festivali, nagrade Berlin 2008: zlati medved za najboljši film; velika nagrada brazilske kinematografije 2008: za najboljšo režijo, fotografijo, zvok, masko, montažo, posebne učinke, za najboljšega igralca (Wagner Moura) in stranskega igralca (Milhem Cortaz); Lima 2008: nagrada občinstva, druga nagrada – elcine; Park City 2009: nagrada občinstva za najboljši film, najboljšega igralca in najboljšega stranskega igralca; Premio Contigo Cinema 2008: nagrada žirije za najboljši film in najboljšega režiserja, nagrada občinstva za najboljši film, za najboljšega igralca in stranskega igralca
povprečna ocena občinstva: 5
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Cinemania group

zgodba
Elitna enota vojaške policije, BOPE, skuša v mestu skrbeti za mir, toda s svojimi neusmiljenimi dejanji vse težje loči med dobrim in slabim, med pravico in maščevanjem. Poveljnik enote Nascimento se znajde v izjemno težavnem položaju in psihični pritisk je vse večji. Če želi uiti nasilju in stati ob strani ženi, s katero pričakujeta prvega otroka, mora poiskati in izuriti svojega namestnika. Izbranca sta njegova prijatelja iz otroštva, Neto in Matias, prvi izjemno bojevit in drzen, drugi nadarjen, a malce zadržan. Kot posameznika bi se morda težko znašla, toda skupaj sta popolna zamenjava.

komentar
Božje mesto (Ciudad de deus, režija Fernando Meirelles) je bil nekakšen začetek vpogleda v nasilni svet brazilskega vsakdana v revnih predelih Ria de Janeira. Prikaz mladih prestopnikov oziroma preprodajalcev drog je bil šokanten. Elitni vod (Tropa de Elite) je nekakšno nadaljevanje, še bolj adrenalinsko in brezkompromisno, le da so tokrat v glavnih vlogah policisti. Režiser Jose Padilha, ki se je pred tem ukvarjal predvsem z dokumentarci, se ne sprašuje, kaj je prav in kaj narobe, temveč le podaja sliko razmerja moči in razmer v favelah, revnih predmestjih. Vsaka taka četrt je vojna cona s svojimi pravili, s skorumpirani policaji, z mamili in 'neodvisnimi' gibanji, ki vladajo v favelah z orožjem in drogami. Podkupovanje, nasilje in droge, ki dnevno terjajo svoj davek v medsebojnih obračunih, so le del dnevnega rituala.
Tomi Šujdovič, 24ur.com

Igrani prvenec brazilskega cineasta in producenta Joséja Padilhe bo presenetil številne: ta dobitnik glavne nagrade na letošnjem berlinskem festivalu, zlatega medveda za najboljše delo torej, nam sicer zanimivo predstavi življenje v brazilskih favelah, revnih predmestjih prenaseljenih velemest, a hkrati iz njega veje zelo poudarjeni fašizem in militarizem, slavljenje slepega nasilja in zagovor pravice, ki si jo jemlje pravičniško navdihnjeni posameznik, da bo to gotovo marsikoga zmotilo. Podoba nasilja in brezpravja, ki razjeda te revne četrti, se zdi sicer popolnoma pristna in zelo prepričljiva, kar je gotovo posledica dejstva, da je pred tem igranim debijem snemal in produciral predvsem dokumentarne filme. A vseeno, ko na ulice popelje elitni vod brazilske policije, mogočno vojaško policijo, sestavljeno iz do zob oboroženih posameznikov, ki v favele ne prinašajo reda in miru, pač pa preprosto opravljajo izvensodne eksekucije, in ko jih začne glorificirati kot nekakšne rambovske junake, postane njegovo delo kljub veličastni podobi revščine, ki jo ustvari, vsaj zelo sporno.
Denis Valič, Delo

izjava avtorja
Sprva sem hotel posneti dokumentarec. Pred tem sem namreč že posnel film Avtobus št. 174 (Ônibus 174, 2002), dokumentarec, ki je opisoval, kaj se je v Riu de Jeneiru zgodilo 12. junija 2000, na dan, ko je oboroženi mladenič ugrabil poln avtobus ljudi in jih zadrževal kot talce. V njem so sicer nastopali tudi policisti, a vendarle je to bil v prvi vrsti film o kriminalcih, ki je poskušal odgovoriti na to, zakaj so ti postali tako nasilni. Z Elitnim vodom sem torej poskušal posneti podoben film, le da sem ga tokrat hotel posneti iz perspektive policistov. V prvi vrsti sem si hotel zastaviti vprašanje: Kateri je tisti družbeni kontekst, ki ustvarja skorumpirane in nasilne policiste, kakršne imamo v Riu?
José Padilha

režiser
José Padilha se je rodil leta 1967 v Riu de Jeneiru. Po študiju je sprva deloval kot izvršni producent, kmalu pa je še sam začel pisati scenarije in producirati filmska dela. Tako je leta 1999 spisal scenarij za dokumentarec Os Carvoeiros in ga nato tudi sproduciral. Film je prejel številne nagrade, med drugim tudi na festivalu v Sundancu. Leta 2002 je sledil njegov prvi celovečerni dokumentarni projekt, film Avtobus št. 174, s katerim je navdušil tako kritiško srenjo kot tudi najširše občinstvo. Zanj je prejel številne nagrade. Sledil je dokumentarni televizijski projekt Brazil's Vanishing Cowboys (2003), Elitni vod pa je njegov prvi igrani celovečerec.

Slovenka (Slovenka, Slovenija, Nemčija, Srbija, Hrvaška, 2009, barvni, 90 minut)

režija Damjan Kozole
scenarij Ognjen Sviličić, Matevž Luzar, Damjan Kozole
fotografija Aleš Belak
glasba Silence
montaža Andrija Zafranović, Jurij Moškon
igrajo Nina Ivanišin, Peter Musevski, Primož Pirnat, Maruša Kink, Uroš Fürst, Andrej Murenc, Dejan Spasić, Aljoša Kovačič, Primož Petkovšek, Ivo Godnič
produkcija Vertigo / Emotionfilm, Neue Mediopolis Film, RTV Slovenija, Filmska kuća Baš Čelik, 4 Film
festivali, nagrade Sarajevo 2009; Toronto 2009; Reykjavik 2009; Varšava 2009; Pusan 2009; Valencia 2009
povprečna ocena občinstva: 4
povprečna ocena kritike: 4
distribucija: Cinemania group

zgodba
Ljubljana 2008. Slovenija predseduje Evropski uniji. Aleksandra je stara 23 let, študira angleščino. Doma je iz manjšega mesta. Oče in mama sta ločena. Pripravlja se na diplomo. Nikomur se niti sanja ne, da ima v oglasniku oglas pod šifro "Slovenka" in da se prostituira. Spretno manipulira z ljudmi okoli sebe, laže, tudi krade in sovraži mamo. Edini, ki ga ima zares rada, je njen oče. Aleksandra ima svoje načrte za življenje, ki pa ni tako enostavno, kot si predstavlja.

komentar
V Slovenki se amoralnemu dekletu, ki si je kot bližnjico do boljšega življenja izbrala prostitucijo, računi ne izidejo najbolje. Tekoče posneti osmi celovečerec režiserja Damjana Kozoleta se osredotoči na skrivnosti, laži in slo po denarju. Film, ki se prične kot srhljivka, a zatem krene v drugo smer, ima svoj največji potencial v igri Nine Ivanišin, ki nastopi v naslovni vlogi, saj se ta izkaže za eno najbolj hladno preračunljivih antijunakinj, kar jih je bilo videti na filmskem platnu.
Alissa Simon, Variety

Film je najboljši takrat, ko sledi mehanizmom njenega dvojnega življenja v mestu in ob tem, ko jo začnejo loviti tako policisti kot zvodniki, pričara napetost kake srhljivke. Nina Ivanišin je idealna za upodobitev tega lika, saj pozornost kamere pritegne s svojim hladnim, indiferentnim vedenjem, ki le redkokdaj popušča. Na njenem obrazu namreč le občasno zaznamo preblisk ranljivosti ali miline, kar namiguje na njeno nežnejšo plat, ki pa jo je že davno pred tem pokopala. V prizoru Nininega obiska njenega očeta in njegovih poskusov, da bi oživel rock skupino, ki jo je imel s prijatelji, film delno izgubi na intenzivnosti, saj odvrne pozornost od njenega obsedenega pehanja za denarjem, ki predstavlja dušo zgodbe. Vseeno pa je film domiselna metafora dvomljivih vrednot kapitalizma in osebnega bogatenja, ki so se tako razpasle po novi Evropi.
Mike Goodridge, Screen Daily.com

izjava režiserja
Vsi smo v življenju kdaj počeli kakšne reči, na katere nismo ponosni. So del nas, ne moreš jih izbrisati. S tem živiš. Starši marsikaj ne vemo o svojih otrocih. Ampak – edino prav je tako. Vsi imamo svoje skrivnosti. Večina stvari in problemov se potem itak uredi sama po sebi. V tem filmu govorim o tistih mladih ljudeh, ki navzven delujejo brezčutno in tudi nemoralno, v resnici pa so krhki, ranljivi, nesamozavestni. /.../ Slovenka je portret izgubljenega mladega človeka. Napol ženska, napol otrok, ki izgubi odnos do realnosti in do lastnega telesa. Ker, kot pravi, hoče nekaj imeti od življenja.
Damjan Kozole

režiser
Damjan Kozole se je rodil leta 1964 v Brežicah. Namesto filmske akademije je pri dvaindvajsetih posnel svoj prvi celovečerni film, črno-beli novovalovski Usodni telefon (1987). Sledili so Remington (1989) ter uspešnici Stereotip (1997) in Porno film (2000). Rezervni deli (2003) so bili uvrščeni v tekmovalni program prestižnega berlinskega festivala in nato na več kot petdeset festivalov, kjer so prejeli številne nagrade. Delo osvobaja (2005) je bil posnet za televizijo in kasneje povečan. Osvojil je veliko nagrado – zlato palmo in nagrado za režijo v Valenciji. Za vedno (2008) je minimalističen celovečerec, ki ga je Kozole posnel v šestih nočeh v svojem stanovanju. Na festivalu evropskega filma v Skopju je prejel nagrado zlato sonce za najboljši film iz balkanskih držav. Leta 2008 je Kozole prvič režiral v gledališču. V Slovenskem mladinskem gledališču je po svojem tekstu zrežiral predstavo Noč. Z izbranimi evropskimi režiserji (Kaurismaki, Greenaway, Akin, Tarr…) je posnel tudi panevropski omnibus Vizije Evrope (2004), ki ga je producirala danska producentska hiša Zentropa. Leta 2005 so v ZDA in Kanadi pripravili veliko retrospektivo njegovih filmov (American Film Institute Washington, New York, Canadian Film Institute Ottawa ...).